Skoči na glavno vsebino

Intervju z Barbaro Husu

Barbara Husu je, kot se za vizažistko spodobi, vedno urejena in prefinjeno oblečena. Je vesela, prijazna, pozitivno naravnana in topla oseba. Že po naravi ji je pri srcu vse, kar je povezano z estetiko. Z Barbaro sva se sestali v kavarni Clinton v Sežani, kjer sva izvedli intervju. Osrednja tema najinega klepeta sta bila njeno šolanje in njeno trenutno delo.

Kaja Teani Čok, 2. BG

Obiskovali ste Srednjo šolo Srečka Kosovela v Sežani in jo tudi uspešno zaključili, saj ste bili med uspešnejšimi dijaki na šoli. Kaj je vplivalo na izbor srednje šole?

Srednja šola Srečka Kosovela v Sežani je bila zame neka odskočna deska za prihodnost. Na odločitev za srednješolsko izobraževanje v Sežani pa je vplivalo tudi to, da sem iz Sežane in mi je bilo najbolj enostavno in najlažje izbrati šolo v svojem kraju. Sprva sem se želela vpisati na gimnazijo v Kopru. Očitno je vesolje že takrat vedelo, da to ne bo v redu in kasneje mi je bilo predlagano, naj se vpišem na gimnazijo v Sežani – in tako se je tudi zgodilo.

Na izobraževanje imajo velik vpliv ljudje okoli nas, s katerimi tudi odkrivamo to novo okno v svet. Kako ste se razumeli s sošolci? Kateri oddelek ste obiskovali?

Bili smo super razred, obiskovala sem a oddelek, ampak smo se kot razred zelo dobro ujeli tudi s paralelko. Kot generacija smo bili zelo uspešni; tudi sedaj, po toliko letih, se še vedno dobivamo na kakšni večerji in kakšno rečemo.

Katerega profesorja ste imeli najrajši? Kateri predmet ste imeli najraje? Kateri pa vam je povzročal največ preglavic?

Ajoj, to pa je vprašanje! Spomnim se, da je bil profesor športne vzgoje Karlo Kastelic tisti, ki je predvsem punce velikokrat razumel. Razumel je naše »muhe« … no, niti ne »muhe«, ampak naše ženske, najstniške probleme, tako da mi je ostal v lepem spominu prav zaradi posluha do nas, deklet. Kar se tiče ostalih predmetov – za nekatere se ni bilo treba tako zelo hudo truditi, pri ostalih je bilo treba malo več dela, ampak načeloma je bil vedno potreben nek vložek v znanje. Največ preglavic mi je v gimnaziji povzročala angleščina.

Kakor vsak dijak imate verjetno tudi vi raznovrstne spomine na šolo. Se spomnite kakšnega posebnega dogodka?

Ne vem, ali je bil kakšen prav res poseben dogodek. V spominu imam predvsem, da je bilo to obdobje odraščanja in obenem povezovanja. Najstništvo in z njim povezano prebujanje je bilo eno najlepših obdobij v mojem življenju. Čeprav je bilo veliko dela s šolo, je bil ta čas vseeno zelo sproščen, sploh če nanj pogledamo iz sedanje perspektive oz. odraslega življenja, zaznamovanega s številnimi obveznostmi. Kot nasvet – srednješolsko obdobje je vredno dobro izkoristiti.

Pride čas, ko dijaki opravijo maturo oz. poklicno maturo ali pa razne zaključne izpite, s tem zaključijo srednjo šolo. Pri tem si morajo tudi izbrati, kam jih bo popeljala nadaljnja življenjska pot. Kaj vas je vodilo do poklica vizažistke? Kako se je začela vaša kariera? Kdo je bil vaš vzor?

Ja, to je zanimivo vprašanje; poklic vizažista sprva ni bil pri meni v ospredju. Pravzaprav sem želela postati igralka in šla opravljat sprejemne izpite na AGRFT v Ljubljani, ki pa jih seveda nisem naredila, saj nas je bilo takrat res ogromno. Mislim, da me je življenje na nek način vodilo po pravih tirnicah; ko namreč poslušaš samega sebe, si vedno na pravi poti. Nato sem se vpisala na EPF oz. Ekonomsko-poslovno fakulteto v Mariboru. Z igralsko kariero torej ni bilo nič, a so ostali lepi spomini na srednješolski igralski krožek s profesorjem Bojanom Podgorškom, žal že preminulim – zelo mi je hudo, ker smo ga imeli zelo radi. Z igralstvom se potem nisem nikoli več ukvarjala, sem pa zdaj v svojem poklicu v zakulisju igralskih nastopov. Že kot študentka pa sem se začela ukvarjati z raznimi promocijami, kar je kasneje vodilo do mojega sedanjega poklica vizažistke. Kasneje sem končala tudi kozmetično šolo.

Katera znanja in spretnosti so ključni za vaš poklic? Ste se z videzom ukvarjali že v najstniških letih?

Da, estet sem že po naravi, saj mi estetika veliko pomeni. Še posebej povezava ženska in lepota, ženski svet … Zato sem prej omenila, da mi je veliko pomenilo, da nas je profesor razumel kot ženske. Zdi se mi, da je kozmetika oz. »make up« velika pika na i v povezavi predvsem z notranjo lepoto. Veliko stvari namreč izhaja iz naše notranjosti in ličila nam nikoli ne bi smela služiti kot maska, ampak kot nekaj, kar dodatno poudari lepoto, ki jo vsaka ženska nosi v sebi. In nenazadnje je zadovoljstvo z lastno podobo v ogledalu zelo pomembno pri kreiranju vsakdanjega dne; ko smo si všeč, nastopamo bolj samozavestno, odločno, prizemljeno. 

Zasledila sem, da ste opravljali različna izobraževanja tako doma, kakor v tujini. Kje vse ste opravljali te tečaje in izobraževanja?

Moje prvo izobraževanju je bilo v Milanu na Akademiji Jacques Dessange. Imela sem srečo, da sem bila ob pravem času na pravem mestu. V Milanu sem dobila prve temelje svojega poklica in prvo diplomo. Potem sem svoje znanje ves čas nadgrajevala in ga nadgrajujem še dan danes. Zelo je namreč pomembno, da v svojem poklicu ne zaspiš. Kasneje sem se zaposlila kot vizažistka za Chanel, preko katerega sem se redno izobraževala tudi v Franciji, prav na sedežu Chanela v Parizu. Kasneje, ko sem postala mamica, sem se odločila za popoln preobrat v svojem življenju, dala odpoved sistemu in redni zaposlitvi in začela s svojo samostojno potjo. Zdaj sodelujem z raznimi vizažisti iz Rima in se tudi redno izobražujem. Sodelujem s srednjimi frizerskimi in kozmetičnimi šolami; prav tako gredo na razna izobraževanja tudi frizerke iz mojega salona.

Po uspešnem zaključku verificiranega šolanja ste začeli opravljati poklic vizažista, ki se ukvarja z obrazno in telesno estetiko. Zdi se, da sta to tudi pomembni vrednoti sodobnega sveta. Kaj menite o ličenju mladih danes? Kdaj naj bi z njim začeli, ali obstaja kakšna starost za to?

Meja in starost pri ličenju – to je zelo relativno. Menim, da je zelo odvisno od vsake posameznice. Zagotovo pa sem zagovornica naravnih potez, ampak če je potreba po ličenju, predvsem ko to pripomore k večji samozavesti (npr. pri najstnici), zakaj ne? A nikakor ne kot neka maska za večje težave. Ličenje naj bi bilo pripomoček za barvno izenačenje nečesa, kar osebo moti ali pa želi poudariti nekaj lepega na svojem obrazu. Na vprašanje, kje naj bi bila meja, težko odgovorim. Kot starš se s temi vprašanji ne ukvarjam neposredno, sem namreč mama dveh fantov, če pa bi imela punco, bi kot odgovor na vprašanje glede meje pri ličenju rekla, da je dobra komunikacija med starši in dekletom zelo pomembna ter da se dogovor glede ličenja najbrž konča s kompromisom med obema stranema. »Make up« se po mojem mnenju sicer lahko začne uporabljati že v osnovni šoli, a seveda brez pretiravanja. Zdi se mi, da se začnejo punce zanimati za kozmetiko in ličenje bolj v srednji šoli.

Sčasoma ste odprli studio za svetovanje na področju kozmetike Lepa.Si v Sežani, prav tako tudi istoimensko spletno stran, kjer prodajate izdelke in razne pripomočke za lepotičenje.

Studio sem odprla z željo, da bi lahko nudila celostno izobraževanje na področju profesionalnega ličenja. Sprva sem bila povezana še z dvema vizažistoma in skupaj odprli studio Lepa.Si, najprej v Kopru, ter uspešno pripeljali kar nekaj generacij do poklica vizažist. Trenutno sem članica državne izpitne komisije za podeljevanje NPK za ta poklic. Po eni strani se zdi, da je veliko ljudi v tem poklicu, po drugi pa ne. Studii oz. lepotni salon so skoncentrirani predvsem na Ljubljano, na Primorskem pa jih ni veliko. Moje podjetje temelji na ideji, da bi lahko ponudili nekaj kakovostnega s tega področja tudi v naši regiji.

Katera je največja vrednota, ki jo najraje vidite pri strankah? Kako veste, kdaj je stranka zadovoljna?

Največja vrednota je to, da je stranka s svojo podobo v ogledalu zadovoljna. To pomeni, da jo uspem »prebrati« oz. ugotovim, česa si pravzaprav želi. Nenazadnje ji tudi polepšam dan in jo tudi naučim, kako naj bo sama sebi všeč.

Lepota je že od nekdaj merilo estetske vrednosti v družbi in je postala neločljivi del kulture. Obenem pa je lepota tudi nekaj osebnega. Kako se ličijo Slovenke? Kaj pa moški – se njihovo ličenje zelo razlikuje od ženskega?

Slovenke smo pri ličenju zelo zadržane. Razlikujemo pa se tudi glede na regijo, npr. Štajerke imajo svoj slog, Primorke imamo drugi, spet Gorenjke tretji itn. Zdi se mi, da sta dva pola: zelo ekstrovertirane ženske, ki želijo izpostaviti več in posegajo po bolj vpadljivemu videzu, na drugi strani pa so tiste bolj zadržane, »cankarjanske žene«. Pri svojem delu opažam tudi, da primanjkuje predvsem znanja o skrbi za kožo (npr. čiščenje kože) in izboru pravih ličil. Težava nastane, ko uporabnice ne poznajo karakteristike kozmetičnih produktov.

Po profesionalno urejenem videzu je vedno več povpraševanja tudi pri moških, npr. ob porokah. Moško ličenje se večinoma uporablja za potrebe snemanja na televiziji. Npr. sama za televizijske oddaje ličim razne televizijske in javne osebnosti. Moška  koža je čisto drugačna od ženske. Včasih lahko že za samo nevtralizacijo moške kože porabim več kot za nevtralizacijo ženske kože. Za kamero se je treba prilagoditi določenim karakteristikam, da je izgled v oddaji takšen, kot si želimo.

V današnjem času, še posebej na spletu, krožijo razni lepotni trendi. S katerimi ste se največkrat srečali? Bi katerega odsvetovali?

Trendi so večinoma produkt današnjega časa, pri njih gre predvsem za usmerjenost v to, da nekaj kupimo. Strankam prav zaradi tega svetujem, naj pridejo k meni na izobraževanje, da ugotovimo, kaj je primerno zanje. Torej, če npr. Chanel lansira novo mat linijo pudrov, to ne pomeni, da ga morajo vse ženske nabaviti, saj ta puder ne bo odgovarjal vsem tipom kože. Sama menim, da je vseeno lepo, da si te drobne stvari (nov kos oblačila, nova ličila, dober parfum) privoščimo, saj nas nenazadnje tudi osrečujejo. Dokler so trendi v tem kontekstu, je super; če pa to preide v posesivnost – da moraš nekaj imeti zgolj zato, ker je novo –, takrat je nek trend nesmiseln.

Kot študentka ste opravljali promocijo za prestižne blagovne znamke. S kom ste do sedaj najpogosteje sodelovali?  Vas lahko najdemo v kakšni reviji ali članku?

Sodelovala sem že v precej intervjujih in tudi sama sem napisala nekaj strokovnih člankov, npr. za portal Regional Obala, Primorske novice. Te objave si shranjujem in jih imam potem doma za spomine. Sodelovati sem začela s kozmetičnim podjetjem Lancôme, potem sem se zaposlila v Chanelu in sem zanj delala kar nekaj let, tako da selektivno kozmetiko kar dobro poznam. Danes sem uvoznica blagovne znamke Cinecittà, to je naravna linija ličil iz Italije, ki nudi uporabnicam ugodje z izdelki z visoko vsebnostjo aktivnih rastlinskih učinkovin brez raznih motilcev in dodatkov; ti produkti se prodajajo v lekarnah in biotrgovinah. Zelo pomembna se mi zdi sestava kozmetičnih izdelkov; statistično gledano – ena ženska poje v svoji življenjski dobi kar nekaj kilogramov šminke, torej naj bo ta čim bolj naravna oz. iz naravnih materialov in prijazna koži. Vedno moramo vedeti, kaj vnašamo na in v svoje telo.

Velikokrat sodelujete tudi pri raznih videoprodukcijah, npr. v oddaji Ambienti. Kako se ličenje za kamero razlikuje od vsakodnevnega?

Že od začetka oddaje sem glavna vizažistka pri Ambientih. Imeli smo ogromno oddaj in mislim, da jih imamo še kar nekaj pred seboj. Oddaja namreč odpira nove teme na področju arhitekture in urejenosti bivalnih prostorov; vsi nastopajoči pa morajo najprej »pod moje prste«. Karakteristika ličenja za kamero je zelo specifična, saj je treba pripraviti kožo, da ustreza HD-tehniki oz. snemalnim aparaturam, tako da je poudarek večinoma na podlagi, ki mora biti res dobra in predvsem mat. Nastopajoči v oddaji morajo delovati urejeno, sveže in sijoče.

Kateri dogodek, ki se vam je pripetil pri delu, vam prikliče nasmeh na obrazu?

Veliko spominov je, veliko dogodkov pa je tudi že šlo v pozabo. En dogodek pa mi je res ostal v spominu. Ko je moj sin obiskoval 3 ali 4. razred, so imeli v šoli predstavitve poklicev. Sin si je izbral, da bo opisal moj poklic. Zaželel si je, da bi prišla na šolo v sklopu njegove predstavitve. Ko sem prišla, smo imeli uro posvečeno temu, kako poteka delo vizažistov. Pokazala sem tudi, kako se uredi maska za grozljivke; želela sem namreč pokazati, da smo vizažisti tisti, ki poskrbimo za vse učinke. Tako sem na sinu pokazala, kako se naredijo razni učinki. Naredila sem mu strelno rano, postarala sem ga, kri mu je tekla po obrazu … Ko je bilo ure konec, je sin stekel iz učilnice, jaz pa za njim. Ker je bila učilnica v zgornjem nadstropju, sva tekla tudi po stopnicah, saj je sin želel priti do stranišča, da bi si umil obraz. Naproti je prišla učiteljica. In ko je zagledala mojega sina z vsemi temi efekti, se je skoraj sesedla na tla, saj je mislila, da ji naproti teče otrok s strelno rano. Seveda sem takoj povedala, da je to le make up, ampak še vedno ni mogla verjeti svojim očem.

Poklic vizažista je seveda lahko tudi zelo naporen, saj delovniki utegnejo biti zelo dolgi, delovni čas je neenakomeren, pripravljeni morate biti na različne zahteve in pričakovanja strank. Kako na vas psihično in fizično vpliva takšen način dela?

Že samo vprašanje je zelo lepo opisalo ta poklic. Reči moram, da mene osebno moj poklic polni in radosti. Nikoli mi ni težko, tudi ko je delovnik dolg ali ko na dan prevozim veliko kilometrov. Strank ne izbiram sama, ampak nastopajoče izbira producent. Če je človek profesionalec na svojem področju, se zna situaciji prilagoditi in dobro opraviti svoje delo.  Obstajajo pa tudi taki, ki si domišljajo, da so profesionalci; taki znajo včasih kaj pokomentirati ali pa si kaj po svoje popravijo – imeli smo že primer kakšnih manekenkic, ki so si po ličenju kaj same popravljale ali imele neke ekstra zahteve. Na to se ne oziram kaj veliko, saj vem, kaj je moje delo in kako ga opraviti. 

Kaj najraje počnete v prostem času? Kako se sprostite po napornem dnevu?

Prosti čas je zelo pomemben. Zelo rada imam hribe in gore, obožujem pa tudi morje. Veliko srečo imam, da živim na koščku sveta, kjer imam 15 minut do plaže. Morje namreč obožujem; zdi se mi, da morje zdravi, nam na nek način podaja odgovore in je res živo. Tudi v zimskem času se odpravim do morja, se usedem na plažo in poslušam. Rada tudi berem knjige, te so mi vedno navdih, čeprav je tudi telefon tisti, ki me zmoti zvečer. Zato sem zadala, da pred spanjem rajši primem v roke eno dobro knjigo kot pa telefon. Ne uspe vedno, saj se zaradi oblice dela umirim šele proti večeru in lahko takrat npr. odgovarjam na e-pošto strank. Tudi narava mi pomeni zelo veliko.

Kako vidite prihodnost svojega poklica?

Moj poklic je treba opravljati s srcem; no, vse poklice je treba tako opravljati, sicer je zelo težko. Zaplete (npr. koronakrizo) je bilo treba sprejeti kot izziv in se novim razmeram prilagoditi. Sprejemam, da je nekaj v preteklosti, kar pa prihaja, pa sprejmem z odprtimi rokami. Škoda je trošiti svojo energijo in se jeziti, kaj vse bi lahko bilo.

Bi v zaključku najinega pogovora delili z dijaki kakšno misel za tiste, ki si želijo iti po enaki poti ter slediti vašim stopinjam?

Seveda. Najprej naj vedno v življenju (tudi poklicu) sledijo svojemu srcu. Ko gre za poslanstvo, klic iz tvoje duše, si zagotovo vedno na pravi poti. Samo ti veš, kaj je zate prav. Nihče drug. Ti usmerjaš in fokusiraš svojo energijo. Vedno sledi sebi. In takrat boš nedvomno uspešen, zadovoljen, radosten in pomirjen sam s seboj.

 

*Fotografije je za objavo prispevala intervjuvanka.

(Visited 555 times, 1 visits today)
Dostopnost