V slogi je moč

V slogi je moč

Intervju s Petro Grmek

Petra Grmek je nekdanja dijakinja Šolskega centra Srečka Kosovela Sežana. Po končanem študiju krajinske arhitekture se je zaposlila v Ljubljani kot strokovna sodelavka v podjetju za razvoj infrastrukture. Kljub zaposlitvi v glavnem mestu je še vedno zelo vpeta v lokalno skupnost. Že od svojih srednješolskih let se vključuje v različne akcije, je pa tudi izjemno ustvarjalna. S svojimi idejami in prostovoljnim delom veliko prispeva za skupnost ter tako skrbi, da nam je vsem skupaj lepše. Vodi tudi urbane sprehode po Sežani, jaz pa vas vabim na »sprehod« skozi najin pogovor.

Mark Kralj, 2. BG                                       

Ko sem razmišljal, o čem vse bi se pogovarjala, sem se najprej spomnil na dogodek iz leta 2017, ko smo v kreativni akciji ob svetovnem dnevu knjige zasadili knjižne gredice. Verjetno se tudi ti spomniš te akcije, ko smo ob večernih urah po Sežani sadili tulipančke iz papirja, na katerih so bili citati iz različnih knjig. To je moj prvi spomin nate. Šele ko sem se pripravljal na ta intervju, sem ugotovil, na koliko različnih področjih si aktivna in s koliko stvarmi se ukvarjaš.

Akcije knjižnih gredic se spomnim. To je bilo takrat, ko je bila v Mladinskem centru Podlaga vodja Franja (Franja Čok, profesorica zgodovine in svetovalna delavka na ŠC Sežana, op. p.), jaz pa sem bila ravno med faksom in iskanjem službe. Franja je bila naklonjena takim »gverilskim akcijam«. Zasajanje gredic je bil samo en del projekta. Izvorna ideja je bila, da se nekaj naredi ob svetovnem dnevu knjige in glavna poanta zasajanja gredic s papirnatimi tulipančki je bila, da se to nahaja zunaj in da je vsem dostopno. Hoteli smo vključiti še druge ljudi, zato smo takrat tulipančke delali z varovanci iz Varstveno-delovnega centra Sežana, druženje pa je en teden pred dnevom knjige potekalo tudi na Ljudski univerzi. Tulipančke smo hoteli izdelati na čim bolj preprost način – da bi jih naredili veliko in pa zaradi ekološke plati, saj nismo hoteli, da se plastika valja po tleh. Akcija se mi je zdela zelo »lušna«, tulipančki so bili pika na i, čeprav je bil pravi poudarek akcije predvsem druženje.

Med drugim vodiš tudi sprehode, imenovane Jane’s Walk. Veliko ljudi ne ve za te vrste urbanih sprehodov. Za kakšne sprehode gre? Zakaj je pomembno, da se te sprehode organizira?

Mislim, da smo organizirali prvi Jane’s Walk v Sežani leta 2017. Že v času študija sem vedela za take urbane sprehode, saj sem študirala krajinsko arhitekturo. Sprehodi so poimenovani po sociologinji ameriškega rodu Jane Jacobs, ki se je preselila v Kanado. Jane je poudarjala, da je za uspešno delovanje in življenje mest pomembno razumeti potrebe uporabnikov prostora, med drugim pešcev, in da morajo biti mesta namenjena predvsem ljudem in ne strojem. Zaradi njenega zavzemanja so začeli organizirati te urbane sprehode. Začetek sprehodov je bil v Torontu, prav njej v spomin. V Sloveniji se že veliko let odvijajo, seveda pretežno v večjih mestih. Namen Jane’s Walkov je, da se gre peš pogledat malo po mestu, da se pogovarja z ljudmi o mestu – kaj čutijo, kaj vidijo, kaj jim je všeč in kaj jim ni. Ideja za te sprehode v Sežani je nastala v Podlagi. Obe s Franjo sva želeli v Sežani več urbanih dejavnosti, povezanih s prostorom, da so torej ljudje aktivni v prostoru in mestu. Del teh prizadevanj so bile tudi knjižne gredice in urbana galerija pri podhodu pri kavarni Valter. Urbani sprehodi so zanimivi, saj tako spoznaš veliko različnih ljudi, njihovih zgodb in pa mesto samo. Ogledi niso mišljeni kot turistični ogledi krajev, ampak kot izmenjava mnenj in zavedanje o pomenu prostora med ljudmi. Pohodi so tudi priložnost, da se ljudje spoznajo – skupna tema namreč omogoči večjo sproščenost in lažjo povezavo.

Si sprehode organizirala še kod drugod?

Samo v Sežani. Drugod nisem pomagala, saj to načeloma izvajajo »lokalci« v svojih lokalnih okoljih. V času korone smo se sicer z Inštitutom za politiko prostora pogovarjali o tem, ali bi se dalo sprehode izvesti na daljavo. Na koncu se za to nismo odločili, saj izkušnja ne bi bila ista, če bi pohod posneli – tako bi nastala zgolj še ena stvar, ki bi nas priklenila pred zaslone.

Za kraj izvedbe intervjuja se mi je zdel najbolj primeren Mladinski center Podlaga, s katerim že več let sodeluješ. Katere akcije in sodelovanja so ti najbolj ostala v spominu?

Med srednjo šolo in študijem sem bila pasivni uporabnik in se nisem tako aktivno vključevala v akcije Podlage. Proti koncu faksa pa sem se začela bolj aktivno vključevati. Najbolj se spomnim zadnjega večjega projekta, ko smo z Jovano Đukić in Mašo Pušnik dale predlog za prenovo nekdanje računalnice v Podlagi. Nekaj let nazaj smo šli v Pivko pogledat Hišo kulture in tam smo s srednješolci in osnovnošolci delali sitotisk na platnene vreče. Spomnim se tudi poligonov zdravja, se pa ne spominjam natančno, ali sem sodelovala v sklopu MC Podlage ali tabornikov. V okviru Mladifesta sem izvedla delavnico za otroke v parku pod sežansko bolnišnico, kjer so otroci sami iz škatel, rjuh in vrvi ustvarili prostor, ki jim odgovarja. Velika prednost Sežane je, da se različne organizacije povezujemo. Sežana je namreč ravno toliko velika, da se med seboj poznamo in lahko skupaj izpeljemo stvari.

Ko sem se pozanimal o tvojem delovanju pri različnih virih, sem ugotovil, da si bila tudi aktivna tabornica. Kakšno popotnico za življenje ti je dalo taborništvo? Ali si še vedno aktivna pri tabornikih?

Da, še vedno sem tabornica. Mislim, da mi je taborništvo dalo veliko popotnico za življenje. Pri tabornikih se soočaš s stvarmi, s katerimi se sicer v življenju le redko srečaš, kot je na primer organizacija nekega dogodka za večjo skupino ljudi in ne samo za prijatelje in družino. Taka organizacija je velik izziv, še posebej, če si star 15, 16 let. Poleg tega se navadiš tudi, kako se prijaviš na razpis za pridobitev sredstev.

S prijavo na razpise sem se prvič srečala pri tabornikih in to znanje mi je prišlo prav tudi kasneje v življenju. Poleg tega na ta način pridobiš tudi znanje, kako napisati projekt. Taborniki ti dajo druženje in lepe spomine ter tudi izkušnje in znanja, ki jih sicer ne bi dobil. Dragocena je npr. izkušnja, ko se moraš znajti v situacijah, ko nimaš veliko stvari na razpolago. Bistvo taborništva je, da se učiš skozi delo.

Na naši šoli si obiskovala program gimnazija. O tem programu imajo sedanji in nekdanji dijaki veliko različnih mnenj, prav tako razlogov za vpis. Kakšno mnenje imaš ti? Zakaj si se odločila za gimnazijo in ali bi se še enkrat odločila enako?

Pred vpisom v srednjo šolo sem šla iz radovednosti pogledat tudi likovno gimnazijo v Novi Gorici. Ta me ni preveč navdušila. Sežana mi je bila všeč tudi zaradi bližine. Nikoli nisem čutila velike želje, da bi šla ven iz Sežane. Menim, da je bila odločitev, da ostanem v Sežani, prava. Če pa bi šla v srednjo šolo nekam drugam, bi po vsej verjetnosti izbrala neko določeno srednjo šolo, ne splošne smeri, kot je gimnazija, kar bi me potem omejilo oz. usmerilo že v srednji šoli. Tako sem se šele v času srednje šole odločila, kje bom nadaljevala s svojim izobraževanjem.

Ko sva že pri srednji šoli, me zanima, kako si doživljala to razburljivo obdobje, polno sprememb. Kako se zdaj spominjaš tega dela svojega življenja?

Mislim, da sem bila »late bloomer«. Šola mi ni vzela pretirano veliko časa. Poleg šole sem veliko časa namenila predvsem tabornikom. Takrat sem bila vodnica, kasneje pa načelnica. Delala sem tudi kot prostovoljka. Veliko sem tudi risala in ustvarjala, udeleževala sem se ustvarjalnih delavnic, npr. ustvarjalnih petkov profesorja Sama Oniča. Če sedaj razmišljam, se mi zdi, da se je mojim staršem zdelo, da sem v tem času preveč časa posvetila taborništvu namesto drugim stvarem.

Izvedel sem, da si sodelovala pri projektu preobrazbe podhoda srednje šole s stensko poslikavo. Kako je prišlo do tega sodelovanja?

Zasluge za ureditev podhoda srednje šole ima profesor Samo Onič, ki je poleg petkovih ustvarjalnih delavnic dal veliko pobud za kreativno delo srednješolcev. Bilo je več takih akcij. Leto pred tem smo pobarvali steno športne dvorane, pa naredili mozaik na šolski fasadi. To so bili t. i. dnevi ustvarjalnosti. Poleg risanja so se izvajale tudi druge dejavnosti, na primer plesne in glasbene točke. Vse se je dogajalo v tem podhodu. Ljudje so lahko prišli in odšli, kadar so hoteli. Kolaž v podhodu smo pripravili v času dnevov ustvarjalnosti leta 2008, v času moje mature. Vem, da so se ti dnevi ustvarjalnosti nadaljevali še potem, ko jaz nisem bila več v srednji šoli.

Po srednji šoli si se odločila za študij krajinske arhitekture. Kako si izbrala ta študij in kako si preživela preskok iz srednje šole?

Študij krajinske arhitekture je bil pravzaprav moja druga izbira. Lahko rečem, da je pravzaprav študij izbral mene in ne jaz študija. Moja prva izbira so bile vizualne komunikacije, torej grafično oblikovanje na Akademiji za oblikovanje in umetnost (ALUO). Čisto malo mi je zmanjkalo, da bi bila sprejeta. Samo točka in pol. Tako sem pristala na študiju krajinske arhitekture. Sicer sem razmišljala tudi o Filozofski fakulteti, npr. smer geografija in angleščina. Pri izbiri krajinske arhitekture je imel prste vmes moj oče, ki me je spodbujal k izbiri študija, kjer je več ustvarjanja.

Sedaj sem zadovoljna, da sem izbrala ta študij, saj študij krajinske arhitekture poleg ustvarjanja, risanja, nudi tudi veliko družboslovnih vsebin in hkrati naravoslovnih vsebin, kot je poznavanje rastlin.

Spominjam se, da je prišlo pismo iz Univerze v Ljubljani, ravno ko sem se vozila z vlakom na tabor in me je klical oče, ali lahko odpre pismo. V tem pismu sem dobila obvestilo o doseženih točkah na sprejemnem izpitu na krajinski arhitekturi. Točk je bilo dovolj. Malo kasneje sem izvedela, da nisem bila sprejeta na ALUO. Predvsem so se drugi čudili, da nisem bila sprejeta, saj tako lepo rišem. Gotovo mi je bilo zaradi tega še posebej hudo.

Sedaj delaš kot strokovna sodelavka v podjetju za razvoj infrastrukture . Kaj točno zajema tvoje področje dela in kakšna je povezava s krajinsko arhitekturo?

Delam v inženiring podjetju. Gre za državno podjetje, ki se ukvarja z infrastrukturnimi projekti državnega pomena, kot so ceste, železnice, umeščanje teh v prostor. Jaz delam v sektorju prostorskega umeščanja. Delam kot strokovna sodelavka. Predvsem gre za študije s področja okolja, pripravo strokovnih podlag, kot je na primer raziskava o možnostih zmanjševanja vpliva državnih cest na okolje (npr. vpliv na živali v tem okolju). Včasih moje delo vključuje veliko birokratskega dela, tudi organizacijo raznih sestankov, razna tajniška dela, veliko je dogovarjanja in usklajevanja, pojasnjevanja. Delo je povezano z mojo stroko in je del krajinske arhitekture, ki jo lahko v grobem razdelimo na krajinsko oblikovanje in krajinsko planiranje oz. prostorsko umeščanje. Ukvarjamo se na primer s tem, kje bo potekala avtocesta oziroma kje ceste ne bo, da se bo lahko ohranil gozd. Krajinska arhitektura torej ni samo krajinsko oblikovanje, kot je na primer oblikovanje vrta.

Na fakulteti dobiš veliko znanja za neko podlago, ampak ko enkrat začneš delati, spoznaš, koliko znanja je potrebnega za opravljanje tega dela.

Zanima me, kaj si kot krajinska arhitektka misliš o urbani ureditvi Sežane. Bi kaj spremenila? Zanima me tudi, kaj meniš o Ljubljani, kjer imaš tudi službo.

Sežana je ravno prav velika, ne premajhna in ne prevelika. Zdi pa se mi, da Sežana nima prave vizije. Izpostavila bi stanovanjsko problematiko. Po eni strani razvijamo nova delovna mesta, pri tem pa ne razmišljamo o drugih problemih, kot so stanovanja za delavce, mobilnost na delovna mesta.