Skoči na glavno vsebino

Tamara Valenčič, prva z desne v 2. vrsti

Tamara Valenčič – portret

Intervju s Tamaro Valenčič

Sara Tavčar, 2. AG

Ko sem se pripravljala na intervju in iskala čim več podatkov o vas, sem izvedela, da ste bili v srednji šoli ena izmed dijakov, ki je v razredu vedno sodelovala in imela kaj za povedati. Kaj je vplivalo na vašo zgovornost? Kateri je bil vaš najljubši predmet oziroma profesor in zakaj?

Od nekdaj sem bila takšna. Še vedno sem zgovorna in imam veliko za povedati, še vedno rada vodim pogovore, ampak sem se vseeno malo spremenila, saj nas življenje uči, da je treba tudi poslušati in sodelovati, ne samo govoriti. Od profesorjev mi je najbolj ostal v spominu razrednik Božo, od predmetov pa zgodovina in sedaj žal že pokojni profesor Pildek.

Kako je srednja šola vplivala na vašo poklicno pot?

Takrat je bila to srednja jezikovna šola. Ni bila klasična gimnazija, bila je bolj družboslovna. Dala mi je širši pogled na svet, usmerjen v družboslovje, ljudi in kulture. Zadovoljna sem bila z izborom in še vedno sem. Odprla mi je del poti, želela sem biti nekakšen komunikator, novinar, nekaj v povezavi z jeziki, ljudmi in komunikacijo.

Bi, če bi se lahko sedaj odločali, ponovno izbrali ŠC Srečka Kosovela Sežana ali bi se odločili za katero drugo šolo?

Gotovo ne bi izbrala klasične gimnazije, ponovno bi iskala nekaj družboslovnega. Nimam rada naravoslovja. Če se me profesorji spomnijo, bodo povedali, da nisem bila dobra v fiziki, matematiki in kemiji.

Uspešni ste na področju komuniciranja in HRM-ja (upravljanja z zaposlenimi v podjetju, op. p.), ki velja za eno najpomembnejših lastnosti uspešnega podjetja. Zakaj je to področje tako pomembno?

Vse se začne in konča pri ljudeh, ne glede na to kakšne projekte in produkte ima podjetje in s čim se ukvarja. Ljudje smo ključnega pomena in največja dodana vrednost – zaradi razvoja, razmišljanja, vodenja, inoviranja … Za podjetje je zelo pomembno, kako razvija svoje sodelavce, kako udejanja njihove ideje, kako so sestavljene ekipe in kakšna je kultura podjetja, da se v njej ljudje dobro počutijo. HRM je ena ključnih vlog v podjetju, saj zaposluje in razvija sodelavce ter ustvarja okolje, kjer ti ljudje lahko postanejo najboljša verzija sebe. Komuniciranje je izjemno pomembno, je osnova naše biti: komunikacija, pogovor, iskrenost in odnosi. To je eden od pomembnih stebrov podjetja.

Že veliko podjetjem in posameznikom ste pomagali, da so se postavili na noge oz. uspeli. Katere so tiste največje spremembe, ki ste jih opazili po svojem sodelovanju z njimi?

Med drugim sem tudi mentorica v Združenju Manager in podjetniški mreži CEED, ustanovila sem največjo HRM skupnost v Sloveniji in rada dajem ter pomagam s svojimi izkušnjami ter delim znanje. Vsakič že po prvem mentorskem srečanju človek veliko odnese s seboj, torej najpomembnejše je, da ga nekdo posluša in sprašuje, mu kaže pot in olajša odločitve. Najpomembnejša sprememba je ta, da začnejo ljudje na svet gledati z drugimi očmi, da dobijo novo perspektivo in nek drugi zorni kot.

Velik del vaše kariere je podpiranje start up podjetij (manjših zagonskih podjetij, ki skušajo uspeti z inovativnostjo svojih idej, izdelkov, op. p.). Kaj je osrednja lastnost, ki bi jo izpostavili pri nekom, ki uspešno vodi start up podjetje?

Najpomembnejša in glavna lastnost vsakega »startupovca« je ta, da ima novo in še ne videno idejo, neko noro vizijo. Ni vsak, ki začne nekaj ustvarjati, start up. Pravi »startupovci« so začeli z »želim«, »hočem« in »svet to potrebuje«. Od tukaj naprej so začeli postavljati svojo idejo in nov produkt. Radovednost, iskanje rešitev in nora vztrajnost so glavne lastnosti »startupovcev«. Imajo neverjetno vztrajnost, čuti se strast in točno vedo, kaj je njihov namen.

Ali raje delate sami ali je del vašega uspeha delo z ekipo? Kakšen ste vi vodja drugim, kaj je za vas pri tem pomembno?

Velik del svoje kariere sem bila vodja in imela svoje ekipe. Vsi uspehi so bili naši skupni, ekipni. Imela sem srečo, da sem imela kar nekaj odličnih šefov, ki so ostali moji mentorji vse življenje. Tudi ko sem sama dobila nagrado za neko delo oz. projekt, sem vedela, da ta pripada vsem okoli mene. Nagrada »kadrovski menedžer leta«, ki je predstavljala vrhunec moje kariere, je bila tako nagrada vse ekipe, najbolj pa sem zanjo hvaležna takratnemu vodji, da me je v vlogo HRM-ja sploh postavil. Odkar sem na samostojni poslovni poti, nimam ekipe, se pa zato rada povezujem z mnogimi strokovnjaki. Tudi zato sem ustanovila slovensko skupnost »HRM v novem svetu«, ki se povezuje preko Facebooka in na rednih mesečnih dogodkih. Danes skupina šteje 1008 članov, na kar sem izjemno ponosna. Ko vodiš svoje podjetje, si moraš znati včasih tudi sam čestitati in k uspehu prišteti ljudi, ki te spremljajo od blizu.

Preizkusili ste se na večjih področjih, in sicer v vladnem okolju, na Gospodarski zbornici Slovenije, v telekomunikacijski industriji ter mednarodni korporaciji. Kateri izmed naštetih je vam najbolj ustrezal in zakaj?

Vsak korak je imel svoj namen in vsaka izkušnja mi je dala neko pomembno popotnico. Če pogledam nazaj, mi je največjo popotnico dala mednarodna korporacija. Zaposlena sem bila na Simobilu, razvijali smo lokalne projekte, smo pa imeli privilegij sodelovati in deliti prakse globalno. Korporacija je organizirala redna srečanja in spoznavanje mednarodnih praks je bilo zlata vredno. Delo v korporaciji človeku ponudi najboljši možen vpogled v delovanje podjetja.

Bili ste članica uprave za razvoj talentov pri DLabs. Z vašim prihodom na DLabs se je število deklet v podjetju potrojilo. Zakaj ste pravzaprav tako pozorni na ženski delež zaposlenih?

Na DLabsu sem bila tri leta in potem šla na svoje. Bil je tipičen start up. Delal je tudi za start up podjetja, kjer sem spoznala res prave, nore ustanovitelje iz tujine. To je bil kar drzen prehod, ki pa je bil tudi zelo težak. Priti iz korporacije, kjer imaš velike ekipe in mnogo podpore, v okolje, kjer si sam in nimaš ekipe ter si del okolja razvojnikov in programerjev, je kar šok. Pridružili smo se iniciativi žensk razvojnic in uspeli v podjetje pripeljati ženske razvijalke, kar se je izplačalo.

Zaradi ravnovesja, drugačnega pogleda na reševanje izzivov in energije, ki ga mešan kolektiv prinaša. Prav tako ni pomembna le raznolikost med spoloma, ampak tudi razlika med vlogami in izobrazbo. Eno mojih pomembnejših sporočil podjetju, ki ima zaposlene večinoma naravoslovce, je, da  v svojem kolektivu potrebujejo tudi družboslovce. Ti prinašajo drugo dimenzijo razmišljanja in so koristen dodatek tehnološkim okoljem.

Na kakšen način se odklopite od dela in obveznosti, kateri so vaši hobiji in v čem najbolj uživate?

Pravijo, da sem deloholik in da najbolj uživam v svojem delu. Zato tudi poštenih hobijev nikoli nisem razvila. Z leti pa vedno raje hodim v naravo, na kolo in sem sama s sabo ter v svojih mislih. To mi ponuja največjo sprostitev.

Ljudje v življenju velikokrat doživljamo vzpone in padce – tako v zasebnem kot na poklicnem področju. Padci in porazi lahko marsikomu vzamejo moč in pogum. Kaj bi svetovali nekomu (morda dijaku), ki je v takem položaju?

Povedala bom kar svojo zgodbo. Ko sem končala fakulteto, mi je šlo vse po maslu. Osnovna, srednja šola in fakulteta, brez kakršnih koli življenjskih problemov. Takoj sem dobila študentsko delo, ampak po koncu fakultete sem prvič padla na realna tla. Poslala sem preko 150 prošenj, imela sem cilj, želela sem priti v marketinško agencijo. Ni mi bilo jasno, zakaj ne dobim niti povabila na razgovor. V tistem trenutku se nisem znala spraviti iz te črne luknje, še vedno sem pošiljala prošnje, dokler nisem ugotovila, da mi to ne koristi. Začela sem trkati na vrata in na srečo dobila priložnost ravno tam, kjer sem delala kot študentka. To je bilo kar dolgo obdobje brezupa in dvomov vase, vendar sem bila tudi trmasta in spomnim se, da sem si celo sama plačala vstopnico za Slovenski oglaševalski festival, tam pa nisem poznala prav nikogar. Počutila sem se bedno, a sem sčasoma premagala vse ovire. Ta strategija se je obrestovala. Svetujem, da se ne držimo ene poti, če ne kaže napredkov, treba je preizkusiti tudi drugo pot.

Za svoje dosežke ste prejeli tudi regionalno priznanje ProPR (priznanje za posameznika, ki s svojim delom prispeva k boljšemu pozicioniranju stroke odnosov z javnostjo, op. p.) in bili tudi kadrovski menedžer leta v Sloveniji. Kaj vas je gnalo k uspehu in kaj bi bil tisti nasvet, ki bi ga dali mlajši sebi kot nek vodič skozi življenje?

Predvsem, da se moraš ves čas učiti in ne smeš nikoli biti zadovoljen s tem, kar si. Pokazati moraš nekaj novega, riniti naprej, ne smeš se ustrašiti. Nikoli ne smeš biti zadovoljen, pogovoriti se moraš sam s sabo in vedeti, da ne bo lahko. Poiskati moraš ljudi, ki ti bodo pomagali in stali ob strani. Vedno si želi nekaj več, uči se, beri, poslušaj in sprašuj.

(Visited 580 times, 1 visits today)
Dostopnost