Skoči na glavno vsebino

Intervju z Borutom Pericem

Gremo v jamo? Če se mi pridružite, vam v spodnjem pogovoru predstavim pravega junaka narave, ki se je prebil skozi srednješolska leta v Sežani in se zdaj ukvarja s krasom, jamami in drugimi zanimivimi naravnimi čudesi. Borut Peric, moj sogovornik, v intervjuju razkrije svojo strast do narave in podzemnih svetov, ki so polni skrivnosti. Zakaj so jame tako posebne in zakaj je skrb za okolje tako pomembna? Si je mikroplastika utrla pot tudi v občutljivi svet podzemlja? Kaj lahko storimo, da bo krhek svet pod našimi nogami ostal še naprej spokojen in brezčasen? O vsem tem več v intervjuju, ki je pred vami. Vabljeni k branju.

Ignac Mrzlić, 3. AG

Borut, lepo pozdravljeni in hvala, da ste privolili v pogovor. Kot vem, ste obiskovali Šolski center Srečka Kosovela Sežana. Zakaj ste se odločili za to šolo in kakšna so bila vaša srednješolska leta?

Res je. Obiskoval sem program, ki se je v mojih časih imenoval usmerjeno izobraževanje, in sicer sem se odločil za smer jezikoslovje. Prav zato sem se takrat odločil za to srednjo šolo, saj je ponujala učenje številnih tujih jezikov, kar mi je takrat ustrezalo in kar mi pride še danes zelo prav. Kakšna so pa bila ta leta? Super! Takrat sem spoznal krasne ljudi, celo bodočo ženo. Na to šolo imam zelo lepe spomine.

Sam še ne vem, kateri študij bom izbral po končani srednji šoli. Zanima me, kaj ste študirali po zaključeni srednji šoli.

Po zaključeni srednji šoli sem se odločil za študij geografije na Filozofski fakulteti v Ljubljani in ker takrat to še ni bil enopredmetni študij, sem poleg (pod b) vpisal še umetnostno zgodovino, pedagoška smer. Zakaj? Geografija (oz. zemljepis, kot smo rekli nekoč) me je zanimala že od otroštva;  vse v zvezi z Zemljo, naravnimi pojavi in procesi mi je bilo zelo blizu in sem hotel to znanje samo še bolj poglobiti.

Sam sem rad v naravi, kjer opazujem divje živali. Tudi vi ste ljubitelj narave. Kako se je to vaše zanimanje povezalo z vašo poklicno potjo?

V bistvu me je med študijem bolj začela zanimati narava oz. kras in kraški pojavi, zato sem se potem v nadaljevanju usmeril prav v krasoslovje in na fakulteti dejansko spoznal, da mi je to pisano na kožo. S tem sem se začel nato poglobljeno ukvarjati in takrat sem spoznal, da mi malo manjka nekega naravoslovnega znanja iz srednje šole (npr. iz fizike, kemije, biologije). Za to mi je malo žal.

Ste geograf, krasoslovec in jamar. Kako ste postali vse to in kaj ste najraje?

Vse to je povezano z mojim spoznanjem med študijem, ki sem ga prej opisal. Takrat sem se začel zanimati za kraško podzemlje in se posvetil raziskovanju podzemnega toka Reke. Čisto iz gole radovednosti.

Jame se tudi meni zdijo zelo zanimive, saj so polne raznih malih bitij, rastlin in drugega. Kaj pa je vas »potegnilo« v jamarstvo?

To, da je to en tak še precej neraziskan svet, da ni signala v jami, da si dejansko fizično odrezan od okolice in si v povsem svojem svetu. Pa tudi brezčasnost jame, ki omogoči, da se človek res lahko odklopi – to me najbolj očara še danes. Jame so izolacija od zunanjega sveta; procesi v jami in značilnosti jam pa so nekaj, kar me še dandanes privablja.

Zaposleni ste kot vodja strokovne službe Parka Škocjanske jame. Z jamarstvom se ukvarjajo le redki ljudje, zato bi vas rad vprašal, kaj obsega vaše delo.

Kot vodja strokovne službe organiziram spremljanje stanja v jami, to je npr. monitoring mikroklime, pa tudi druge raziskave v jami –  geološke, speleološke, hidrološke, hidrogeološke – v sodelovanju s kolegi z Inštituta za raziskovanje krasa iz Postojne ali pa univerzami v okolici.

Pomembno se mi zdi, da skušamo vse to znanje, ki ga tukaj pridobimo, implementirati oziroma vključiti v aktivnosti pri upravljanju Škocjanskih jam, da torej niso raziskave same sebi namen, temveč da pridejo kasneje prav pri snovanju nekih ukrepov pri ohranjanju in zavarovanju jame. Pomembno je vse to znanje predstaviti tudi širši javnosti, kar počnemo z izdajanjem publikacij in izobraževanjem.

Škocjanske jame so seveda zanimive kot velik jamski sistem, poln različnih rastlinskih in živalskih vrst. Zakaj veljajo Škocjanske jame za nekaj posebnega in kaj vas v njih najbolj pritegne?

Škocjanske jame zagotovo izstopajo po veličastnem podzemnem kanjonu, ki je tudi v svetovnem merilu posebnost. Tu je tudi izredna zgodba o raziskovanju tega podzemnega sveta, ki je povezana z začetki moderne speleologije in razvojem krasoslovja kot znanosti. K temu so raziskave Škocjanskih jam v svetovnem merilu zelo pripomogle. Poleg tega je tukaj prazgodovinsko izjemno pomembno kultno središče nadregionalnega pomena. Ljudje so namreč že v prazgodovini prihajali sem iz daljnih koncev in krajev, da bi podzemnim bogovom darovali v bitkah pridobljeno orožje, in je dramatičen vhod v jamo že takrat vzbujal precej bujno domišljijo. Izpostavil bi še, da je silna geološka pestrost jame narekovala tudi zelo bogato biotsko pestrost. To pomeni, da so tudi rastline, ki rastejo v stenah globokih udornic, in živalstvo, ki je vezano na jamske vhode, nekaj zelo specifičnega.

Katera je vaša najljubša jama?

Ena mojih najljubših jam je Križna jama, v kateri se gre s čolnom globoko v notranjost.

Okolje in reke so vse bolj onesnažene. Ali se kot jamar zavzemate tudi za čistost naravnega okolja in mir jamskih živali? Ali ste v jamah opazili tudi onesnaženost z mikroplastiko?

Zelo se zavzemam za čisto Reko, ki neposredno vpliva na stanje v jami, ker vteka nemoteno oz. neovirano skozi ogromen ponor v podzemlje Krasa. Vse, kar reka prinaša s sabo, lahko povzroči neslutene posledice. Razlitje daleč zunaj na površju, npr. v Ilirski Bistrici, lahko povzroči neposredno  onesnaženje ne samo Škocjanskih jam in podzemnega toka reke, ampak celotnega kraškega vodonosnika. Zato namenjamo tej temi veliko pozornosti, opozarjamo, smo povezani z inšpekcijskimi službami, imamo že zbrane potencialne onesnaževalce in si želimo – tudi s sodelovanjem lokalne skupnosti – doseči višji nivo varovanja in ohranjanja reke v čim boljšem stanju.

Stanje na površju  vpliva tudi na podzemne vrste in z vsakim onesnaženjem, tudi z mikroplastiko, ki smo jo raziskovali in ugotovili, da je prisotna v podzemnem toku reke, se pač skušamo soočati, predvsem pa ozaveščati, da lahko z dejanji izven podzemnega sveta bistveno pripomoremo k boljši kvaliteti vode v jami.

Lani je prišlo do velikega požara na območju Krasa. Kako ste kot krasoslovec doživljali to katastrofo?

Nisem gasilec, a sem bil ves čas v mislih s Kraševci, saj sem Kraševec tudi sam. Prizadeli sta me predvsem razsežnost in nekontroliranost požara, ki je ogrozil kar nekaj naselij, domačij, gospodinjstev. Obenem pa se je pokazalo, kako je Kras ranljiv, če se bo tudi v prihodnosti tako ravnalo z njim. Npr. zaraščanje pomeni vse več gozda, ki ga potem ob enem takem dogodku težko nadziramo, saj zgori kot bakla. Ob pomanjkanju vode in izredno visokih temperaturah, ko smo jih bili deležni takrat, je to še toliko večji problem. Želim si, da bi se na Kras vsaj približno vrnila nekdanja raba tega območja. To pomeni več pašnih površin, gmajne in travnikov, kar bi istočasno prispevalo k večji biotski pestrosti ali mozaičnosti Krasa, po drugi strani pa bi bil ta manj ranljiv za take ekstremne dogodke, kot je požar.

V prostem času sem doživel že kar nekaj zanimivih dogodkov na lovu ali pa med opazovanjem živali. Ali ste že kdaj odkrili jamo, npr. sedaj, ko zidajo 2. tir, ali pa doživeli kakšen redek ali poseben dogodek?

Poseben dogodek je bila poplava v Škocjanskih jamah, ki je segala 100 metrov visoko in sem ji bil priča. Da bi pa sam odkril ali raziskal kakšno jamo na novo, pa nisem, priznam. Prisoten sem pa bil, ko so odkrili kakšno jamo in smo šli pogledat, kako izgleda kakšen npr. na novo odkrit rov. Ogledal sem si med gradnjo drugega tira odkrite jame in jame, na katere so naleteli med gradnjo avtocestnega tunela pri Trebčah. Vseh teh odkritij sem sam zelo vesel in tudi vsi v Parku podpiramo take speleološke raziskave, ki nam kaj več povedo o dogajanju v podzemlju.

V naravi sem se že večkrat prestrašil, zato me zanima, ali vas je bilo v jamah kdaj strah oziroma ste kdaj doživeli kakšno neprijetno situacijo.

Najbolj neprijetna situacija, ki mi ta trenutek pade na pamet, je, ko sem nekoč pri snemanju nekega dokumentarnega filma moral prečkati ozek prekat na vhodnem breznu Kačne jame. Na vsako stran je 180 metrov globine, širina prehoda pa je pol metra, tako da mi je hoja sem ter tja predstavljala velik stres. Sprehajati se na tem delu, ki nima ograje, kamera pa snema … Bilo mi je tako neprijetno, da sem to raje prepustil nekomu drugemu. Drugače pa nimam nekih strahov, sem vajen globine; če sem varovan in primerno opremljen z jamarsko opremo, mi ni težko spustiti se tudi v najgloblja brezna.

Kot vidite, sem še najstnik. Ali imate otroke in ali jih veliko učite o naravi? Kakšne aktivnosti v naravi priporočate za družine?

Okej, to je kar nekaj vprašanj, haha! Imam dva otroka. Oba sta že na fakulteti in absolutno sem ju že od nekdaj rad peljal v naravo, kar se mi danes vrača na zelo ljub način, saj sta oba otroka že sama zelo zainteresirana za čas v naravi. Zelo dobro poznata tudi jame oz. jamsko okolje. V prej omenjeno Križno jamo sem peljal oba otroka in tam smo štiri ure uživali v prekrasnih prizorih čiste vode, potopljenih kapnikih, krasnih sigovih tvorbah itn.

Komu priporočate obisk jam?

Jame priporočam vsem, ki si želijo doživeti to mirno in nespremenljivo okolje ter začutiti mir in brezčasnost v podzemlju.

Kakšno pa je vaše mnenje o jamskih tekih, npr. v jami Dimnice?

Menim, da so jame zelo ranljiv in občutljiv sistem, zato nisem ravno podpornik raznih aktivnosti v jamah, ki presegajo obisk, ogled, izobraževanje in spoznavanje jam. Tudi v Škocjanskih jamah smo že naleteli na predloge za v podzemlju najvišji dvig z balonom, performanse s kačami, poroke, nastop mešanega pevskega zbora. Vse te predloge zavračamo, saj smo prepričani, da jama ni primerna kulisa za take dogodke.

Ljudje imamo različne hobije. Sam kolesarim in rad opazujem divje živali ter hodim na lov. Kakšne hobije pa imate vi in kako najraje izkoristite prosti čas?

Zelo rad grem s psom na sprehod, tudi na zelo dolge sprehode. Hodim v hribe in planine. Rad tudi kolesarim. Še vedno ohranjam stik s košarko, ki sem jo nekoč treniral, danes pa se z njo ukvarjam rekreativno. V večernih urah se rad udeležim kakšnega dobrega koncerta, najljubše pa mi je druženje s prijatelji.

Bi za zaključek povedali kakšno misel oz. vodilo, ki se ga držite v življenju?

Ja, ena pristna dobra »zafrkancija« in moč izražanja samega sebe je nekaj, kar je po mojem recept za dolga leta in lepo življenje.

Borut, hvala za sodelovanje v pogovoru. Poskušal se bom držati vaše misli oz. recepta za dolgo in lepo življenje. Upam, da boste to misel ponotranjili tudi vi, dragi bralci.

 

*Fotografiji (dijaška leta, sedanjost) sta v avtorski lasti intervjuvanca.

(Visited 238 times, 1 visits today)
Dostopnost