Blaž Turk – razredna fotografija (sedi v 1. vrsti na sredini)
Blaž Turk – dijaška leta (1. na levi)
Blaž Turk – reševalna akcija v Turčiji
Blaž Turk – na usposabljanju v Berlinu
Intervju z Blažem Turkom
(*Za naslov intervjuja sem uporabil znameniti gasilski pozdrav, op. p.)
Blaž Turk, nekdanji dijak naše šole, prihaja iz Komna. Še preden je postal osnovnošolec, je bil že pri gasilcih. To je kasneje postal njegov poklic; zdaj je direktor in poveljnik poklicne gasilske enote v Sežani in prostovoljni gasilec v domačem kraju. V osrčju gasilskega poklica sta pogum in predanost – vrednoti, ki izjemno dobro predstavita mojega intervjuvanca. Biti neustrašen, ko so najtežji trenutki, to zahteva posebnega človeka. Takega vam predstavljam v nadaljevanju intervjuja.
Gabrijel Bužan, 2. BG
Blaž, lepo pozdravljeni!
Trenutno ste poveljnik poklicne gasilske enote Sežana. Kako ste postali gasilec in kasneje poveljnik gasilcev?
Moj uradni naziv je sicer direktor poveljnik poklicne gasilske enote, torej sta združeni obe funkciji: operativna in vodstvena. Že od mladih nog sem bil prostovoljni gasilec. Ko sem bil star šest let, sem se vključili v Prostovoljno gasilsko društvo Komen in potem sem si ves čas želel, da bi postal tudi poklicni gasilec. Kakšna je bila moja poklicna pot? Najprej sem kot prostovoljni gasilec opravljal različne funkcije v prostovoljnem društvu, tudi na Kraški gasilski zvezi, potem sem opravljal obvezno prakso v tej poklicni gasilski enoti, nato sem študiral tehnično varstvo in požarno varstvo na Fakulteti za kemijo in kemijsko tehnologijo. Ko je bilo delovno mesto v sežanski gasilski enoti prosto, sem se tu zaposlil. Šel sem po korakih – od študenta do gasilca pripravnika oziroma kandidata za gasilca –, nato sem šel v gasilsko šolo, se izšolal za poklicnega gasilca, bil kasneje vodja izmene, poveljnik in (trenutno) poveljnik direktor.
Se morda spomnite svoje prve intervencije?
Seveda se spomnim. Na prvi intervenciji – šlo je za požar v naravi – sem bil kot prostovoljni gasilec. Spominjam se, da sem se že kot osnovnošolec udeleževal intervencij. Takrat je bilo to še možno, danes to ni več sprejemljivo.
Gasilce imamo za pogumne ljudi. Se strinjate s to oznako? Bi se sami tudi tako opisali?
Ja, vedno sem želel pomagati ljudem in delati v tem poklicu. Preden postaneš gasilec, sicer ne veš, kaj te čaka in kako se boš odzval na vse težke situacije. Številni poklicni gasilci in tudi nekateri prostovoljni sodelujejo npr. pri zahtevnih prometnih nesrečah, kjer so smrtne žrtve. Dokler ne prideš na intervencijo, ne veš, kako boš odreagiral in ali je ta poklic sploh primeren zate.
Lani smo bili priča požaru na Krasu, ki je bil med drugim tudi blizu Komna, vaše domače vasi. Kako se človek počuti, ko je tako obsežen ogenj tako blizu njega oz. njegovega doma?
Poletna sezona je bila zelo težka, to je bil največji požar v zgodovini Slovenije. Seveda je šlo za zahtevno gašenje; požar je ogrožal številne vasi, sicer Komna ne, ampak bližnje vasi. Številne vasi so bile evakuirane. To so naši kraji, naše okolje. Ne da me je bilo strah, ampak vsi taki požari prinesejo neko zaskrbljenost, kako bomo požar pogasili, kako bomo uredili, da ne bo smrtnih žrtev in da ne bo nastala premoženjska škoda.
Izvedel sem, da se poleg gasilstva ukvarjate tudi s koordinacijo reševalnih akcij na kriznih področjih. Pred nedavnim ste bili z ekipo v Turčiji. Kako ste »pristali« v reševalni ekipi? Kje pa ste bili z reševalno ekipo prvič?
Da, bil sem vodja začasnega sestava civilne zaščite, ki je pomagala ob potresu v Turčiji. Sam sem vodja državne enote M-USAR (Medium Urban Search And Rescue team), ki je enota, ki posreduje v primeru potresov doma in v tujini. Izbran sem bil za vodjo te začasne enote, ki je šla v Turčijo. Enota je sestavljala vodnike reševalnih psov s psi, vodstvo enote, logističnega in medicinskega tehnika. Delovali smo na območju mesta Antakya, ki ga je potres močno prizadel. Vsi, ki smo bili del ekipe, smo bili visoko motivirani pri pomoči prizadetim prebivalcem; prav tako prav vsi z veliko znanja na tem področju. Ni bilo veliko gasilcev v tej ekipi, ampak večinoma vodniki z reševalnimi psi, ki so ključni za reševanje in zaznavanje morebitnih preživelih. Bil sem že na več misijah v tujini; pred leti ob poplavah v Srbiji, pa ob velikem požaru v Makedoniji.
V Turčiji ste nedvomno videli ogromno hudega, pa tudi prizore veselja. Na televiziji smo spremljali, da upanje res umre zadnje, ko so veliko ljudi rešili po več dneh ujetosti pod ruševinami. Kako taka izkušnja vpliva na člane reševalske ekipe?
Mi smo profesionalci na svojih področjih, zato se na take misije odpravljamo, da bi po najboljših močeh s svojim znanjem in izkušnjami pomagali prizadetim. Ja, veliko je bilo veselih trenutkov, pa tudi tistih zelo žalostnih, ko je bila za nekatere ljudi pomoč prepozna; grozo, in obup lokalnih prebivalcev je bilo zaznati na vsakem koraku.
Vsem nam, kljub izkušnjam, taka intervencija pusti poseben pečat, tako na operativni ravni kot tudi na psihični. Prvi dnevi so bili res stresni in zahtevni, saj se takrat dejansko zaveš razsežnosti take katastrofe. V ekipi smo imeli dnevne pogovore, katerih namen je bilo preverjanje fizičnega, predvsem pa psihičnega stanja članov in seveda tudi psov, ki so ključnega pomena. Reševalec lahko kvalitetno dela le, če je v dobri kondiciji in psihično stabilen, in na tem smo veliko delali.
Od svežih spominov preidiva k preteklim. Tudi sami ste bili nekoč dijak naše šole. Obiskovali ste program ekonomski tehnik. Kaj se vam je na naši šoli najbolj vtisnilo v spomin?
Imam zelo dobre spomine na srednjo šolo – od prijateljev do učiteljev in predavateljev … Nisem imel nobene slabe izkušnje. Bil sem tudi nadpovprečen dijak, zato mi srednja šola ni predstavljala nekega posebnega bremena, ne v zvezi z učenjem ne s čim drugim. Spomini so zelo pozitivni.
Kaj ste najraje in najmanj radi počeli? Kateri so vaši najljubši spomini na srednjo šolo?
Od športa sem imel najraje nogomet, ki je bil tudi Komnu prisoten; ves preostali prosti čas pa sem namenil »gasileriji«, delu z mladimi, vodenju društva, vključevanju v mladinske strukture in potem izobraževanju za operativnega gasilca.
Najljubši spomini? Mogoče tisti, povezani s prijatelji in prijateljicami iz srednje šole. Skupaj smo »ga žurali«, se družili, uživali. Ko se srečamo, ko imamo obletnice, je vse te srednješolske »obraze« lepo videti.
Ali ste že v srednji šoli vedeli, da boste postali gasilec?
Zagotovo, saj sem bil že v srednji šoli gasilec. Po srednji šoli sem študiral na Fakulteti za kemijo in kemijsko tehnologijo. Bila je edina, ki je ponujala programe, povezane z gasilsko stroko.
Če bi z eno besedo opisali srednjo šolo, bi ta beseda bila …
Beseda »zanimivo«.
Kaj bi sporočili trenutnim dijakom in morda bodočim gasilcem?
Srednja šola je nek izziv, ki ga je potrebno opraviti. Je osnova znanja, ki ga pridobiš za nadaljnje življenje, je mogoče neka osnovna usmeritev, kam naprej. Srednja šola še verjetno ni tisto zadnje izobraževanje; tudi če se nekdo se ne odloči za študij na fakulteti, se pač izobražuje v življenju. Pusti ti neko zelo dobro in kvalitetno osnovo, da lahko potem naprej živiš življenje, ustvarjaš v svoji smeri. Dá ti osnovo za nadaljnji razvoj.
Bodočim gasilcem pa bi rekel, da je ta poklic res eno lepo in plemenito poslanstvo. Je zahtevno delo, veliko je nevarnih situacij. Ko se odločiš za tak poklic, je bistveno več prednosti kot slabosti; veliko več zadovoljstva doživiš, saj lahko pomagaš ljudem. Z vsemi sredstvi, znanjem in zanosom lahko rešuješ zelo težke situacije in ljudem pomagaš ohraniti vse tisto, kar so si ustvarili skozi leta.
Blaž, najlepša hvala za pogovor. V vašem poklicnem in človeškem poslanstvu vam želim vse dobro.
*Fotografije so iz osebnega arhiva intervjuvanca. Razredna fotografija je iz arhiva šole.
