Pripovedovanje zgodb je veščina komuniciranja, ki je vedno imela svoj čar in namen.
Po vzoru lanskega leta in čudovite izkušnje smo v decembru 2024 na šoli ponovno gostili simpatično in pravo »kamišibajkarko«, gospo Vero Papič, ki ljubi umetnost in kulturo, dobre zgodbe, otroke in slovenski jezik. Poleg rednega vsakdanjega dela in skrbi za družino se profesionalno ukvarja s kamišibajem že več kot sedem let.
Kaj sploh je kamišibaj? To je zanimiva umetniška oblika pripovedovanja zgodb ob slikah na malem lesenem odru oziroma škatli, ki se odpre v oder – t. i. butaj. Kamišibaj izhaja iz daljne Japonske in v prevodu ta beseda pomeni papirnato gledališče (iz besed kami (papir) in šibaj (gledališče)). Na kratko bi rekli, da je to zgodba med sliko in besedo, torej nov svet, ki nastane ob prepletu umetnosti in domišljije ter z zgodbo privabi pozornost gledalcev in poslušalcev.
Gospa Papič je namreč zgodbe zelo premišljeno predstavila tako vizualno kakor tudi z načinom pripovedovanja. Vsako zgodbo je upodobila v različni likovni tehniki. Letos je dijakom (1. letniku smeri aranžerski tehnik in gimnazijcem iz 1. ag in 2. bg) predstavila štiri različne kratke, a poučne zgodbe in dijakom se je bilo na koncu težko odločiti, katera zgodba jim je bila najbolj všeč.
Najprej nam je povedala adventno zgodbo z naslovom Štiri sveče, ki govori o tem, da ne smemo nikoli izgubiti upanja. Zelo nas je nasmejala z zgodbo o prijateljstvu z naslovom Za prijatelje si je treba čas vzet. Z zgodbo Nič ni vse pa nas je poučila o pomenu iskrenega obdarovanja, da smo drug drugemu najlepše darilo. Zadnjo zgodbo z naslovom Raći je pripovedovala v brkinskem narečju in nas s tem opomnila, kako pomembno je ohranjati slovenska narečja. Zgodba pripoveduje o potočnih rakih s poučnim naukom o zmernosti in modrosti starejših ljudi.
Zahvaljujemo se ji za obisk in poučne zgodbe, s katerimi nam ni le popestrila pouka slovenščine, ampak nas je tudi spodbudila za učenje s pripovedovanjem in ustvarjanjem.
Renata Nikolić
