»Oči se iskrijo kot jutranja rosa,
videti želijo, koga vrtnica že pozna.«
(L. Abram)
V petek, 31. 1. 2025, smo se s sošolci iz 2. a gimnazije Šolskega centra Srečka Kosovela Sežana med uro slovenščine odpravili v Kosovelovo sobo, kjer smo se srečali s sodobno slovensko pesnico Tino Kozin. Želeli smo se približati aktualni poeziji in govoriti o njej tudi izven šolskih klopi. Pogovarjali smo se o najrazličnejših temah. Pesnica nam je prebrala svojo prvo pesem in nam razložila, kako je pesem nastala in kaj je bil navdih zanjo. Zdelo se mi je precej zanimivo, saj smo razpravljali tudi o tem, ali je za lažje razumevanje pesmi pomembno poznavanje avtorjevega življenja. Spoznala sem, da tako pesem res lažje razumemo, saj ji kontekst doda nek globlji pomen. Poezija se namreč skriva v najbolj skritih delčkih duše in tiho čaka na trenutek, ko bo lahko prišla na dan. S svetom jo pesnik lahko deli le, če si dovoli ustaviti se za trenutek in opazovati, kaj se dogaja okrog njega.
Tudi sama kdaj kaj napišem in ob tej priložnosti sem prebrala eno izmed svojih pesmi. Mnenje sošolcev pa tudi profesorice in pesnice mi veliko pomeni, zato sem bila že od trenutka, ko sem tisti dan vstopila v Kosovelovo sobo, vznemirjena. Pa me sploh ni bilo strah nastopanja, bolj me je skrbelo, kako bodo pesem razumeli ostali. Na koncu so bile vse skrbi odveč in tako je za menoj še ena prijetna življenjska izkušnja.
Srečanje se je zaključilo s spoznanjem, da nas branje poezije lahko samo obogati in da ni utečene poti, po kateri ustvarjalec hodi, ampak si jo z besedo za besedo svobodno izbira sam.
Lara Abram, 2. AG
