»Počutim se kot muha«

Intervju z Branko Novaković Nicolaou

Misel na to, kako bom zmogla izvesti nekaj, česar še nikoli nisem, in to z osebo, ki je še nisem spoznala, je bila grozna. Oblivala sta me strah in dvom, ampak vse to je bilo odveč, saj je moja intervjuvanka Branka Novaković Nicolaou poskrbela, da sem se v njeni družbi počutila sproščeno in mi dala občutek, kot da to počnem že šestnajst let.

Tonija Jerina Rep, 3. AG

Rdeča nit naših intervjujev so dijaška leta na Šolskem centru Sežana. Tudi vi ste bili nekoč dijakinja naše šole. Kakšni so vaši spomini na ta leta? Ali ste doživeli kakšno posebno dogodivščino?

Spomini na srednjo šolo v Sežani so zelo lepi. Mi smo bili prva generacija družboslovcev v takratnem usmerjenem izobraževanju. Naš razrednik je bil profesor Stojan Čepar – Pildek, kot smo ga dijaki imenovali. Bil je profesor zgodovine in nam je zagotovo v štirih srednješolskih letih ustvaril zelo prijetno vzdušje.

V tem obdobju je bilo za nas dijake zelo pomembno, da smo se veliko družili. V mojem razredu je bilo 28 deklet in dva fanta in nagajivih dogodivščin na ta račun je bilo seveda veliko. Kasneje sem v Ljubljani tudi sama učila in ob primerjavi svojih dijaških let s sedanjimi dijaki ugotavljam, da smo mi veliko več skupaj doživljali, se veliko več pogovarjali in družili.

Kakšen program pa je bil usmerjeno izobraževanje? Kako je potekala matura?

Bili smo prva generacija usmerjenega izobraževanja, zato klasične mature nismo opravljali. Generacija pred nami je še imela maturo, potem pa se je to spremenilo. Tudi izpitov ni bilo več. Vnaprej smo se odločili, katerih predmetov bomo imeli v zadnjih dveh letnikih več na urniku, in v skladu s tem smo opravili nekakšno končno preverjanje.  Sama sem bila na družboslovni smeri. Kasneje se je matura v gimnazijo zopet vrnila.

Če primerjam takratni predmetnik s sedanjim, je zanimivo, da smo kljub družboslovni usmeritvi imeli še vedno veliko naravoslovnih predmetov in tujih jezikov. Menim, da je bil naš program, tj. usmerjeno izobraževanje, precej neposrečen eksperiment v šolstvu. Za vpis na fakulteto smo sicer morali opraviti sprejemne izpite – predvsem na študijskih programih, za katere je bilo več povpraševanja.

Sedaj živite na Cipru. Kako vas je življenjska pot ponesla tja?

Študirala sem slovenski jezik in primerjalno književnost v Ljubljani in med študenti pridobila ogromno novih prijateljev. V študentskem domu sem po naključju spoznala svojega bodočega soproga s Cipra. Tik preden bi morala napisati še diplomsko nalogo, se je v Jugoslaviji v začetku 90. let začela ta kruta, nepotrebna in nesrečna vojna.

No, takrat sem spoznala tudi gospoda Zorana Mutića iz Sarajeva, ki je na Filozofski fakulteti  v Ljubljani fakultativno poučeval grško kulturo, zgodovino, zgodovino grške glasbe in jezik, zato sem se na njegov predmet prijavila.

Leta 1995 sem se poročila, a na Ciper še nisem takoj odšla. Službo sem si našla na Srednji gradbeni šoli v Ljubljani, kasneje pa, ko je obiskoval moj prvi sin 2. razred osnovne šole, sem učila slovenščino na Gimnaziji na Aškerčevi.

Prehod iz Slovenije na Ciper zame ni bil težak, saj se je za podobno pot odločilo tudi nekaj mojih prijateljev. Z možem sva sicer kar nekaj časa kolebala, ali bova ostala na Cipru ali se bova vrnila v Slovenijo. Dvakrat se je najina družina sicer vrnila v Slovenijo, a zopet smo se vrnili tudi na Ciper, kjer smo nato dokončno ostali.

Na Cipru je materni jezik grščina. Sklepam, da ste se grščine morali naučiti precej hitro, tudi zaradi dela (tj. prevajanje). Koliko časa vam je to vzelo?

Že med pisanjem diplome sem se precej dobro sama naučila grščine. Na Filozofski fakulteti se je v tistem času v okviru klasične filologije predavala le stara grščina, ampak kot sem že prej omenila, sem se vpisala na fakultativni predmet profesorja Mutića, in tudi pridobila štipendijo, ki jo podeljuje Fakulteta v Atenah (National and Kapodistrian University of Athens) vsem tujcem, ki se želijo bolj intenzivno učiti grškega jezika. Zelo hitro pa sem napredovala, ko sem prišla na Ciper, saj tam starejši ljudje niso znali angleško in zato sem se morala potruditi in začeti grščino aktivno govoriti. To je bila verjetno najboljša vzpodbuda zame.

Kakšen pa je pogled na domovino iz tujine? So Grki zelo drugačni od Slovencev?

Med Grki in Grškimi Ciprčani je razlika. Res je, da so oboji grško govoreči, ampak gre za dve državi. Ciper je veliko bolj, če si ga geografsko predstavljate, oddaljen od celinske Grčije, in na otoku je v rabi ciprski dialekt, ki je bližji stari grščini. Severni del otoka je leta 1974 okupirala in zasedla Turčija. Uradna jezika na Cipru sta grški in turški jezik. Na južnem delu otoka, ki je bliže Siriji, Libanonu in Izraelu, lahko zaznamo ob poslušanju ciprskega dialekta razliko v melodiji jezika in tudi nekaj drugih razlik, ki so geografsko pogojene.

Če pa primerjam Ciprčane in Slovence, pa je vsaj na prvi pogled razlika zelo velika. Slovenci veljajo oz. veljamo za precej zaprte, a ko se odpremo, znamo biti prav taki kot ostali sredozemski narodi. A za to je potrebno veliko več časa in ko ta mine, smo jim pravzaprav zelo podobni, vsaj Primorci.

Zdi se, da imamo Slovenci o pomenu in prihodnosti slovenščine precej pesimistično mnenje. Kaj pa vi mislite? Se odnos do maternega jezika, ko nekdo živi v tujini, spremeni? Kako ste vi to občutili?

Ne, menim, da se odnos do maternega jezika (lahko jih je tudi več, v mojem primeru sta dva) v tujini ne spremeni, predvsem to velja za tisto različico, ki se je naučiš najprej (narečje). Med študijem slovenščine se gotovo izmojstriš v preklapljanju med knjižnim in neknjižnim jezikom, a sama zagovarjam rabo dialekta, če je to v skladu z govornimi okoliščinami. Tudi če se preseliš v tujino, je dobro, da se naučiš tako knjižnega jezika kot tudi narečja.

Jezik je sredstvo, ki posameznika povezuje s skupnostjo, v kateri je odrasel, oblikoval svoj temperament in življenjske poglede. Težko bi rekla, da se to kdaj spremeni. Tudi moj mož govori slovensko, saj je študiral v Sloveniji in takrat je bil pogoj za vpis na fakulteto, da kandidat opravi izpit iz slovenskega jezika. Tudi kasneje je vse izpite na faksu opravljal v slovenskem jeziku in menim, da (tudi) zato zelo dobro govori slovensko. Ko pridejo prijatelji iz Slovenije na obisk, se zgodi, da mu avtomatično odgovorim v grščini, mož pa se odzove na to v slovenščini in potem se smejimo na ta račun.

Menim, da posameznika poznavanje več jezikov in narodov ter raznolikost izkušenj izjemno bogatita. Ko sem študirala, je bilo v Ljubljani zelo veliko študentov s celega sveta, npr. iz afriških držav, azijskih držav, evropskih držav in iz vseh bivših republik Jugoslavije itd.; spoznati te študente, njihovo kulturo, jezik in pa seveda družiti se z nekom, ki prihaja od drugod, je bila velika vrednota in je vsem nam, ki smo kasneje odšli v tujino, pomenila neko pozitivno odskočno desko.

Zelo rada se vračam v Slovenijo. In čeprav so se moji starši preselili v Ljubljano, rada obiščem tudi Sežano, ki je moje »rojstno« mesto. Veseli me, da je Sežana v vsem tem času – tudi zaradi srednje šole v tem kraju – obdržala  »človečnost«.

Sedaj ste prevajalka.

Da. Ta poklic me je motiviral, da se naučim še drugih jezikov. Že med študijem književnosti sem si želela, da bi brala besedila grških avtorjev v originalnem jeziku. Veliko sem poslušala tudi grško glasbo, ki me je pritegnila, čeprav sprva nisem razumela besedil. Ko sem se že preselila na Ciper, sem pomagala številnim Slovencem, ki so potrebovali npr. prevod rojstnega lista ali podobnih preprostih besedil. Kot tolmačka sem nato delala tudi na sodišču. Tako sem nekako začela s prevajanjem.

A želela sem prevesti tudi kakšno literarno delo. Ni me preveč obremenjevalo vprašanje, kolikšna je na Cipru dejanska potreba prevajanja iz slovenščine v grščino in obratno. Bolj me je zanimalo, kako, kaj in zakaj bom neko besedilo prevedla. Poleg prevajanja sem opravljala še druge poklice, ki so mi dali vpogled v strokovno izrazje neke stroke, kar sem s pridom lahko uporabila pri prevodih. Vedno sem namreč menila, da si lahko kot posameznik oblikuješ cilje, a življenje gre svojo pot in tvoja priložnost je, da se sam iz vsake izkušnje česa naučiš.

Po mojem mnenju je delo prevajalca zahtevno, a hkrati zelo zanimivo. Kako bi vi opisali delo prevajalca? Ali je prevajalec po vašem mnenju tudi neke vrste umetnik?

Odvisno, katero besedilo imaš pred sabo. Prevajanje je drugačno, če si v vlogi tolmača ali če prevajaš umetnostno besedilo. Pri slednjem moraš imeti tudi nekoliko umetniške žilice.  

Pomembno je, da jezik, v katerega prevajaš, začneš doživljati kot svoj jezik. Na začetku (sploh pri govorjenju) gotovo podzavestno prevajaš iz svojega maternega jezika, čeprav poznaš pravila oz. slovnico tujega jezika, a ker želiš čim hitreje odgovoriti, delaš napake, ampak to so take napake, ki potem produktivno delujejo. Sčasoma se sam začneš popravljati. Jezik začneš takrat doživljati drugače. Nisi več nekdo, ki se je jezika le naučil, ampak postaneš uporabnik.

Vedno me je zanimalo, kaj za nekega Grka oz. grško govorečega pomeni neka preprosta poved in zakaj jo pove na določen način. Kar je meni zvenelo v grščini zelo lepo, sem to želela povedati tudi v slovenščini. Seveda na tak način, da bi se vsaj nekaj tistega, kar izraža grščina, ohranilo tudi v slovenščini.

Menim, da pri prevajanju ni dobrodošlo kompliciranje in izumetničeno obračanje besed, saj s tem besedilo popolnoma spremenimo. Nekateri prevajalci pa zmorejo in znajo namreč v celoti prepesniti besedilo in potem je to zagotovo umetniški prevod. A to je zelo težko doseči. Vsak prevajalec ima o tem svoje mnenje.  

Ste imeli oz. imate še vedno najljubšega avtorja, čigar dela prevajate?

Ja, Srečko Kosovel je pesnik, ki ga prevajam v grščino že kar nekaj časa. Mislim, da prevajam njegovo poezijo, odkar sem prišla na Ciper.

Naša šola spremlja dijake tudi po zaključku šolanja. Prvič ste s šolo sodelovali leta 2005, ko ste prispevali svoje prevode za zbirko Majhen plašč, ki ga je izdala naša šola. Kasneje ste leta 2015 sodelovanje obnovili, ko je naša šola pripravljala zbirko Kosovelizacija. Takrat ste ravno pripravljali predstavo, v kateri ste recitirali Kosovelove pesmi v grščini. Kako se vi spominjate vseh teh dogodkov? Ali so za vas pomembni?

To so izredno pomembni dogodki. Bila sem zelo vesela, da sem lahko zopet sodelovala s svojo srednjo šolo. Vedno mi je bilo v veselje, ko sem sodelovala z dijaki, ki so tudi nekaj ustvarili; zelo sem bila navdušena nad dijaki smeri aranžerski tehnik, ko smo se skupaj ukvarjali s tiskanjem Kosovelovih pesmi. Ena od dijakinj takrat zaključnega letnika je tudi oblikovala Kosovelizacijo s prevodi Kosovelovih pesmi v tuje jezike.