V četrtek in petek, 6. in 7. februarja 2025, smo prihajajoči državni praznik obeležili na malce drugačen, a izjemno zanimiv način. Ker se naši šoli naglo približuje 50. obletnica obstoja, sta profesorici Mateja Grmek in Gabrijela Rebec Škrinjar vsem dijakom predstavili zgodovino naše Rumene podmornice. Ker sta bili tudi sami dijakinji te šole, ni manjkalo prigod iz časov, ko sta tudi sami sedeli v šolskih klopeh. Izvedeli smo marsikaj zanimivega in se med predstavitvijo kar nekajkrat pošteno nasmejali.
Presenetilo nas je, koliko programov je skozi leta zamenjala naša šola in kako se je spreminjal učni sistem. 1. septembra 1975 se je na srednjo šolo v Sežani vpisala prva generacija dijakov in sicer en oddelek gimnazije kot dislocirani oddelek Gimnazije Koper, en oddelek ekonomskih tehnikov kot dislocirani oddelek Srednje ekonomske in upravno administrativne šole Koper in dijaki 3. letnika RTV mehanikov v okviru izobraževalnega centra Litostroj Ljubljana. Pouk je sprva potekal v prostorih osnovne šole in »stare šole«, kjer je danes sedež Ljudske univerze. V novo zgradbo na Stjenkovi 3 so se dijaki in učitelji preselili marca 1980. Vse pohištvo so iz stare v novo šolo morali prenesti dijaki in učitelji kar sami.
Z uveljavitvijo usmerjenega izobraževanja v šolskem letu 1981/82 so stari programi odmirali, šola pa se je osamosvojila. V naslednjih letih je sledilo več različnih programov. Nekateri so se obdržali več, drugi pa manj časa. Poleg družboslovcev, naravoslovcev in kasneje gimnazijcev, ki so pridno nabirali znanje za nadaljnji študij na fakultetah, so na šoli pridobivali poklice kovinarji, elektroniki, ekonomski tehniki, prodajalci, poslovni tajniki, poslovni tehniki administratorji in aranžerji.
Svoje zanimive in hudomušne zgodbe je z nami delil tudi že upokojeni profesor športne vzgoje Vojko Žiberna. Zapel nam je pesem Draga naša Lidija, ki jo je pred štiridesetimi leti odpel prav na tej šoli s svojim razredom kovinarjev. Ob njegovih spominih smo razumeli, da so za številne ekskurzije in že več kot sto športnih tednov, ki jih danes jemljemo za samoumevne, zaslužni prav profesorji in njihova velika prizadevnost.
Predstavitev sta profesorici obogatili s priložnostno razstavo. Učilnico izpred petdesetih let sta poustvarili z originalno zeleno šolsko klopjo in stoli, starim zemljevidom Jugoslavije in Titovo sliko. Z zanimanjem smo si ogledali lično urejene dnevnike obvezne prakse, šolske torbe in copate, stare učbenike, teste, spričevala in celo samostojno izdelan radio, ki je bil nekoč, presenetljivo, zaključni izdelek ob koncu šolanja RTV mehanikov. Presenečeni smo bili tudi nad maturantskima oblekama naših profesoric, ter nad zvezki, ki so jih zavijali v zavitke žvečilnih gumijev in celo koledarje.
O veliki samoiniciativnosti tedanjih dijakov, med katerimi je bila tudi sama, pa nam je pripovedovala profesorica Irena Dolgan. Njen razred je samostojno organiziral kros, razna športna tekmovanja, celo med dijaki in »tovariši«, pa tudi otroško gledališko predstavo, s katero so gostovali po okoliških osnovnih šolah. Prav presenečeni smo bili, ko smo kot glavnega nadobudnika na starih fotografijah prepoznali prav našega gospoda ravnatelja Dušana Štolfo, ki je bil sprva dijak naše šole, potem nekaj let učitelj, sedaj pa že 31 let ravnatelj.
Najbolj smo se nasmejali tudi ob potegavščini dijakov, ki so na zadnji šolski dan po vsej šoli zvezali čevlje svojih vrstnikov.
Kdo ve, morda pa so nas prav te zgodbe navdihnile in motivirale za kakšen podoben dogodek ali potegavščino.
Dijaki smo odšli iz učilnice polni vtisov in z večnim vprašanjem, le kdo je bil nekoč zmagovalec v polaganju rok (braccio di ferro), prof. Uroš ali prof. Vojko.
Po zapisih Maše Jerman 2.bg
