Skoči na glavno vsebino

Intervju z dr. Zvonetom Žigonom

Kako živeti in delovati na mednarodnem področju, je tematika, ki me je pritegnila, da sem za svojega intervjuvanca izbral Zvoneta Žigona. Moj sogovornik je namreč naš nekdanji dijak, ki je srednjo šolo obiskoval v času t. i. usmerjenega izobraževanja. Po srednji šoli ga je pot vodila v novinarstvo, pozneje pa se je znašel na mednarodnem prizorišču. Zakaj potica bolj diši v Ameriki kot v Sloveniji, pa boste izvedeli v najinem pogovoru. 

Leo Sikošek Manzin, 2. BG

Gospod Zvone Žigon, lepo pozdravljeni. Šolali ste se na naši srednji šoli v Sežani. Kateri program ste končali in kakšni so vaši spomini na srednjo šolo?

Ko sem jaz obiskoval srednjo šolo, se je ta imenovala Srednja družboslovna in jezikovna šola. Takrat ni bilo gimnazije, to je bil pač program usmerjenega izobraževanja, ki je trajal nekaj let. Mi smo bili druga generacija, nekakšni poskusni zajčki torej. Sam sem bil na družboslovni smeri. Šolo sem končal leta 1986. Kakšni so spomini na srednjo šolo? Zelo pozitivni in lepi. Mimogrede, jaz sem zdaj med glavnimi organizatorji obletnic srednje šole.

Kateri dogodek vam je ostal najbolj v spominu?

Moram kar malo pomisliti. Pravzaprav je bilo dogodkov in anekdot veliko. To je bil še čas prejšnjega političnega sistema in spomnim se zaključne ure z našo razredničarko, ki je poučevala angleščino. Okoliščine so tako nanesle, da je bila v nemilosti pri takratnem ravnatelju oziroma politično ni izpolnjevala nekaterih kriterijev, mogoče pa je bilo še kaj drugega. Tako smo si mi razlagali. In tista zadnja ura je bila mešanica joka, ves razred je jokal (vključno z učiteljico) in se smejal hkrati, saj je bil to vendarle praznični dan – naš zadnji dan pouka. Vedeli pa smo, da bo ona premeščena, da tudi ona zapušča šolo skupaj z nami. Bila je, po našem (mojem) mnenju, kazensko premeščena nekam drugam. To je en tak grenko-sladek spomin; grenek zaradi tega, kar se je zgodilo naši razredničarki, sladek pa zato, ker smo se kot razred zaradi tega konca med seboj pa tudi z razredničarko zelo povezali. Prej namreč nismo bili zelo povezani, razredničarka nam je pogosto »pridigala« (rekli smo ji kar »razredna mati«). Na koncu šolanja pa smo vendarle toliko dozoreli, da smo znali ceniti njen pedagoški žar, s katerim nam je skušala vcepiti ne samo tiste učne snovi, ampak tudi določene življenjske modrosti. In šele takrat smo zaslutili, da je ona s tem verjetno marsikaj tvegala, saj se je včasih tudi malo oddaljila od učnega načrta. Vsa ta anekdota je zame nek tak trenutek soočenja z odraslim svetom in takratnim dogajanjem – to je bilo leto ’86, ko so se že kazala prva znamenja političnih in nacionalnih sprememb.

Vse te izkušnje – kakšno podlago so vam dale za nadaljevanje študija?

Rekel bi, da nam v nekem strokovnem smislu šola takrat ni dala toliko, kot dá sedanjim dijakom. Vedeti morate, da je bila ta šola takrat v bistvu na novo ustanovljena, tudi fizično, saj je bila naša »Rumena podmornica« (vzdevek naše šole, op. p.) takrat čisto nova, še dišala je po novem.

Večina učiteljev je bila zelo mladih in časi so bili drugačni, ni bilo toliko sredstev; mi o kakšnem izletu, kot ste bili vi v Londonu, niti sanjali nismo, niti pomislili nismo na kaj takega. Če smo šli smučat na Koblo z vlakom, je bilo to že vrhunec vsega. No, šli smo tudi v Trst v gledališče, in to v času, ko je bilo prehajanje meje prepovedano oziroma je bilo dovoljeno samo s posebnimi dovolilnicami. Mi smo pa kot šola lahko šli. To je bil poseben privilegij.

Spominjam se tudi, da so nas učitelji poučevali s posebnim žarom in zavzetostjo. Pri nekaterih predmetih, npr. samoupravljanju s temelji marksizma – to je bil predmet, za katerega se vam verjetno niti sanja ne, kaj bi to bilo; no, saj tudi nam se takrat ni 😊–, smo se pogosto pogovarjali o politiki, o porajajočih se političnih spremembah, o demokratizaciji, po kateri je počasi dišalo ipd. V tem vidim določeno podlago, ki mi jo je ta šola dala.

Že v srednješolskih letih sem bil zelo aktiven. Imeli smo šolski radio, organizirali smo šolske prireditve – na neki sem nastopal tudi kot Dedek Mraz po imenu Franc. Tudi to je nekaj, kar cenim – da mi je šola dopuščala, da sem bil aktiven in ustvarjalen.

Od kod pa pravzaprav prihajate in zakaj ste se odločili za šolanje na naši šoli?

Prihajam iz Postojne, kjer živim še danes. Kot sem rekel, takrat je bilo usmerjeno izobraževanje, gimnazije ni bilo in smo se morali že konec osmega razreda odločiti, kam bomo hodili v srednjo šolo. Izbira je bila naslednja: srednja matematična in naravoslovna, lesarska in gozdarska šola (te tri so bile v Postojni), družboslovno-jezikovna in kovinarska v Sežani. En avtobus se nas je potem vozil v Sežano in obratno; iz Sežane so se vozili v Postojno. Šolo sem torej izbral, ker sem bolj videl na družboslovnem področju.

Za marsikoga je ena večjih življenjskih prelomnic odločitev, kje nadaljevati po srednji šoli. Kam vas je življenje popeljalo po srednji šoli?

Dolgo nisem vedel, kaj bi šel študirat. Imel sem milijon idej – videl sem se kot filozofa, psihologa, jezikoslovca. Potem sem pa počasi izločal; za zgodovino in umetnostno zgodovino sem ugotovil, da nista zame, ker nisem človek, ki bi z lahkoto memoriral podatke. Potem me je prešinilo, da pravzaprav dobro pišem in bi lahko šel študirat slovenščino. Težava je bila v tem, da sem za šolske spise dobil petko, ko pa sem bil vprašan slovnico, pa ocene niso bile tako bleščeče. Nikoli nisem znal povedati, zakaj sem pisal spis brez napake oziroma zakaj sem postavil vejice, kjer sem jih postavil. Jaz sem pač to delal po posluhu. Na koncu sem se odločil za novinarstvo. In če mi tu ne bi uspelo, bi najbrž poskusil z geografijo.

Potem je vaša kariera zavila v mednarodne vode. Bili ste zaposleni v vladnem sektorju za Slovence po svetu. Bi nam lahko povedali kaj več o tem?

Skoraj vsi študentje novinarstva smo ob zaključku študija že delali pri kakšnem od časopisov. Meni se je nasmehnila sreča, saj sem kmalu po koncu študija dobil status mladega raziskovalca na Inštitutu za slovensko izseljenstvo in migracije, kot se zdaj imenuje, na ZRC SAZU (Znanstvenoraziskovalni center Slovenske akademije znanosti in umetnosti, op. p.). Kot mladi raziskovalec sem na FDV (Fakulteta za družbene vede) dokončal magisterij iz kulturne antropologije in potem doktorat iz politologije.

V tem času sem v sklopu svojega raziskovalnega dela izdal tudi štiri knjige. To raziskovalno delo je v meni pustilo močan pečat; še vedno imam tudi stike z nekaterimi raziskovalci in se počutim v teh vodah precej domače. Ko sem pripravljal doktorat, je moja plača prihajala iz naslova statusa mladega raziskovalca. Ko sem pa enkrat doktoriral, na inštitutu ni bilo sredstev zame, zato sem si mrzlično iskal službo in jo potem našel na Uradu za Slovence v zamejstvu in po svetu; to je bilo področje, ki sem ga zaradi narave svojega raziskovalnega dela zelo dobro poznal. Ta urad je takrat spadal pod Ministrstvo za zunanje zadeve Republike Slovenije. Tako se je na nek način začela moja kariera v mednarodnih vodah, ki je privedla tudi do poklica diplomata. V nekem trenutku se je pojavila možnost, da postanem generalni konzul v Clevelandu. Ta izziv sem sprejel, saj sem se vso poklicno in akademsko pot ukvarjal s Slovenci po svetu.

Kakšne veščine in spretnosti pa so potrebne pri vašem delu in ali bi lahko s svojo izobrazbo počeli še kaj drugega?

Dobro je, da imaš primerno izobrazbo. Predvsem so to znanja s področja politologije – mednarodna smer –, lahko prava, ekonomije, sociologije, zgodovine … Največ diplomatov ima izobrazbo iz politologije oziroma mednarodnih odnosov, ki jo pridobijo na Fakulteti za družbene vede. Nekaj pa je tudi novinarjev, kot sem jaz. To so torej bolj družboslovni profili, čeprav najdemo med diplomati tudi matematike, inženirje lesarstva ipd. Predvsem je pomembna splošna seznanjenost s političnim in siceršnjim dogajanjem doma in po svetu. Več jezikov znaš, bolje je. Najbolje je, da znaš tudi jezik države, v kateri deluješ; včasih je to tudi pogoj za to, da lahko zasedeš tisto mesto, ni pa vedno povsod tako. V Italiji skoraj ne moreš biti, če ne znaš italijansko (vsaj za silo). Če greš v Egipt, ni nujno, da znaš arabsko, je pa zaželeno. Če diplomat zna jezik neke države, je to velika prednost. Človek mora biti v tem poklicu tudi odprt in imeti smisel za improvizacijo, saj se kot diplomat ukvarjaš z mnogimi zadevami. Obvladati moraš protokol, bonton (npr. protokol pri izobešanju zastav, hierarhijo pozdravljanja, organizacijo dogodkov itn.). Gre predvsem za neko odprtost, za nek zdravorazumski pristop, tudi samozavest mogoče.

Kje vse pa ste službovali? Ali ste pri svojem delu v tujini občutili domotožje? Je vaša družina potovala z vami?

Ko sem bil diplomat?

Da.

Zelo veliko sem namreč potoval tudi, ko sem bil raziskovalec. Kot generalni konzul pa sem bil štiri leta v Clevelandu v ZDA, potem sem bil leto dni začasni upravnik poslov v Canberri oz. na veleposlaništvu v Avstraliji, potem deset let spet na Uradu za Slovence v zamejstvu in po svetu, zdaj sem pa po novem (oz. eno leto bo že) svetovalec na Veleposlaništvu Republike Slovenije v Sarajevu. V Ameriki je bila z menoj moja žena (nimava otrok). V Avstraliji sem bil sam, v Sarajevu sem zdaj prvo leto sam, a se mi bo pridružila tudi žena. Domotožje? V Clevelandu ga praktično nisem imel. Bil sem zelo angažiran, tudi čez vikende; oba z ženo sva pravzaprav zelo pogosto hodila okrog, zelo veliko sva bila pri tamkajšnjih Slovencih. Pokrival sem deset zveznih držav; ves čas je bilo zelo zanimivo – pravzaprav ni bilo dneva, da ni bilo kaj početi. Z ženo sva si med bivanjem v tujini ustvarila kar nekaj prijateljstev. Ko sem bil sam v Avstraliji, pa sem si npr. znameniti novoletni ognjemet v Sydneyu ogledal s tamkajšnjimi slovenskimi rojaki. Domotožja v bistvu nisem nikoli okusil.

Verjamem, da ste spoznali veliko Slovencev v tujini. Kateri so glavni razlogi, zaradi katerih se Slovenci odločajo (ali pa so se odločali) za življenje, začasno ali stalno, v tujini?

O tem bi lahko imel eno ali več predavanj, a bom skušal na kratko povedati. Najprej moram omeniti ogromno »skupino« ekonomskih izseljencev, ki so se s Slovenskega izseljevali vse od konca 19. stoletja naprej, največ v ZDA. Sicer pa so razlogi za izseljevanje v osnovi trije. Eden je politični. Gre za politične begunce oz. ljudi, ki so odšli v tujino iz političnih razlogov. Npr. Primorci, ki so bežali med prvo in drugo svetovno vojno z območja, ki ga je zasedla fašistična Italija, so bili na nek način politični izseljenci, hkrati pa  tudi ekonomski, ker pač so bežali tudi pred lakoto. Sledi povojna politična emigracija oziroma begunci, ki so bežali zaradi svojega nasprotovanja komunizmu, in potem imamo eno daljše obdobje, ko so ljudje odhajali v tujino deloma zaradi razočaranja nad politično-ekonomskim sistemom. Ni jim omogočal, bom rekel, ekonomskega razvoja, kakršnega bi si želeli, in so odhajali v tujino. Tretji razlogi pa so bolj zasebne narave, npr. ljubezenski, če se nekdo v nekoga zaljubi, npr. Slovenec v Američanko, se izseli v Ameriko ali pa obratno. Zanimivi so tudi razlogi, povezani z vojsko. Primorci so v okviru mobilizacije v italijansko vojsko služili v Afriki. Tudi to je izseljenstvo na nek način, čeprav je zelo posebno. Aleksandrinke, o katerih ste gotovo že slišali, so bile tudi svojevrstne izseljenke.

Neka ocena je, da zunaj meja Republike Slovenije, če vključimo tudi zamejstvo, živi okrog pol milijona oseb slovenskega porekla. Zakaj tako »približno«? Problem je v definiciji. Kdo je Slovenec? Ali je Slovenec tisti, katerega oče in mama sta Slovenca, ki se je rodil v Sloveniji in se je potem izselil iz Slovenije? Ali je Slovenec tudi tisti, ki se je že rodil v tujini mami in očetu, ki sta oba Slovenca, rojena v Sloveniji, ali je to nekdo, ki se je rodil mami Slovenki, ki se je rodila v Sloveniji, pa se je preselila v Nemčijo, oče pa je Italijan, ki se je preselil v Nemčijo? Kaj je zdaj ta otrok? A je Nemec, a je Italijan, a je Slovenec? To je zelo kompleksno vprašanje. Sam raje uporabljam izraz osebe slovenskega porekla. Lahko je namreč nekdo, rojen v tujini, 100-odstoten Slovenec, nima pa slovenskega državljanstva, ker mu ga pač starši niso uredili ali pa morda mnogi celo ne vedo, da bi morali to registrirati v Sloveniji. Hočem reči, da je zelo veliko primerov, ko je težko reči, ali je nekdo Slovenec ali ne; tudi pri raziskovanju števila Slovencev po svetu imajo zgodovinarji zelo veliko težav. Slovenija namreč obstaja šele od leta 1991, prej je bila del Jugoslavije, še pred tem je bila del npr. Italije (Primorska) in Avstro-Ogrske. Nacionalnost je včasih pomenila, da si Avstrijec, ker si živel v Avstro-Ogrski. Tako da so te ocene zelo okvirne.

Kakšne pa so sploh slovenske skupnosti v tujini?

Zelo raznolike. Odvisno od tega, kdaj so ti Slovenci prišli, iz kakšnega razloga so prišli. Odvisno tudi, v katero državo so se naselili. Saj pravim, to bi bilo res lahko celo predavanje. Eni imajo društva, v katerih se družijo in prirejajo dogodke, imajo šolo slovenskega jezika, imajo folklorne skupine, pevske zbore, poslovne klube. Drugi so bolj ohlapno povezani ali pa sploh niso povezani. Nekatere starejše slovenske skupnosti počasi zamirajo, saj stari člani umirajo, mladi pa ne prihajajo zraven, saj jih ta način delovanja ne zanima. Vedeti morate, da včasih ni bilo interneta in je pač nek slovenski klub, dom, društvo predstavljal fizični nadomestek za domovino. Obisk društva npr. čez vikend je pomenil, da so prišli domov. To je njim nadomeščalo pravo Slovenijo. Takrat se ni potovalo tako pogosto, kot se danes potuje, ni bilo interneta, mednarodni telefonski pogovori so bili zelo dragi, pismo si pisal enkrat na mesec. Zdaj so se pa časi spremenili. Ljudje smo bolj individualisti, uporabljamo splet, komuniciramo lahko preko Skypa, razdalje so manjše … to je čisto nek drug svet. Zato tudi tista klasična društva nekako izgubljajo na pomenu.

Kot sem zasledil, ste na veleposlaništvu v Bosni in Hercegovini zaposleni kot pooblaščeni minister in politični svetovalec. Kakšna funkcija je to?

Pooblaščeni minister je pravzaprav samo naziv. To je uradniški naziv, ki ga lahko pridobijo zaposleni na Ministrstvu za zunanje zadeve. Kot politični svetovalec pa opravljam tudi funkcijo tudi namestnika veleposlanika (poleg ekonomskega svetovalca, ki tudi lahko opravlja to funkcijo). Predvsem pa sodelujem z veleposlanikom pri ocenjevanju politične situacije v državi, spremljam dogajanje, poročam o tem ipd.

 

Vaše delo je verjetno zelo dinamično. Mi lahko opišete svoj običajni delovni dan?

Moj delovni dan nikoli ni običajen. Običajno je zgolj to, da ob prihodu v službo najprej pregledam elektronsko pošto in kaj pišejo mediji o dogajanju v Sloveniji in v Bosni in Hercegovini. 

Na veleposlaništvo prihajajo tudi raznorazni obiski, npr. diplomati iz drugih veleposlaništev, predstavniki raznih ustanov iz Bosne in Hercegovine, učenci, študentje, dijaki, ki pridejo iz Slovenije ali pa tudi iz Bosne in Hercegovine, ker jih zanima naše delo ali pa nas pridejo prosit za kakšno sodelovanje.

Skrbimo tudi za promocijo Slovenije z raznoraznimi dogodki, s prireditvami, s proslavami ob dnevu državnosti, koncerti, razstavami, filmskimi projekcijami, dnevi slovenskega filma. Če pride neka športna ali kulturna skupina gostovat, jo mi pridemo pozdravit.

Tu je še delo s slovensko skupnostjo. Tudi v Bosni in Hercegovini je pravzaprav presenetljivo veliko Slovencev in njihovih potomcev. Obstaja sedem slovenskih društev in tudi z njimi redno sodelujemo.

Delo je zelo pestro, raznoliko, nikoli ni dolgčas in vedno se ogromno dogaja.

V kakšnih primerih se ljudje v tujini obrnejo na vas?

Veleposlaništvo ima recimo temu politični del, ki se ukvarja s politiko, ekonomijo, kulturo ipd. Potem pa je še konzularni oddelek, na katerega se pa obrača ogromno ljudi. Večinoma so to pač državljani Bosne in Hercegovine, ki bi radi delali oz. živeli v Sloveniji in morajo pridobiti bivalno-delovno dovoljenje na veleposlaništvu. Nekateri tudi zaprosijo za slovensko državljanstvo. Na nas se obrne tudi kdo, ki izgubi potni list, ko gre recimo smučat na Jahorino, ali pa kdo, ki so ga okradli in potrebuje nove dokumente. Pomagamo tudi podjetjem, ki bi rada pomoč pri navezovanju stikov – bodisi iz Slovenije za Bosno in Hercegovino ali pa iz Bosne in Hercegovine za Slovenijo.

Kot ste že omenili, ste bili od leta 2005 do leta 2009 generalni konzul Republike Slovenije v Clevelandu, v državi Ohio, ZDA. Kako se življenje v ZDA razlikuje od življenja v Sloveniji?

Zelo. Najprej si rečeš: no, saj v Ameriki pa ni dosti drugače kot v Sloveniji. Vsi gledamo ameriške filme, zdi se nam, da vse vemo, morda tudi s kakšnih potovanj. Tudi jaz sem velikokrat potoval v Ameriko, preden sem prišel tja kot generalni konzul. Ko pa enkrat tam živiš, vidiš, da je vse zelo, zelo drugače. Je drug pravni sistem, je drugačen ekonomski sistem itn. Drugačnost se občuti tudi pri kakšnih vsakodnevnih stvareh – midva z ženo dolgo nisva našla normalnega kruha, ampak je bil ves čas na voljo tisti mehki, brez normalne skorjice. Morda sva prav v zvezi s kruhom občutila nekoliko domotožja po Sloveniji, dokler nisva našla neke italijanske trgovine, v kateri so nakupovali Evropejci. Poleg hrane so seveda drugačni tudi običaji. Sprejeti moraš tudi to, da pač nisi Američan, kar pomeni, da so do neke točke vsi zelo prijazni in so odprti do tebe, potem pride do nekakšnega nevidnega zidu, za katerega je potrebno več časa, da ga prebiješ. S Slovenci, ki tam živijo, pa je seveda lažje vzpostaviti stik.

Je po vašem mnenju pomembno, da posameznik v tujini oziroma po svetu ohrani vez s svojo državo oziroma kulturo?

Izredno pomembno. Mislim, da mora posameznik ohraniti vez s svojimi koreninami, saj je to del njegove identitete. Ko greš v tujino, si lahko še ne vem kako govoriš: »Ti si državljan sveta in ne zgolj Slovenec ali Evropejec«, ampak ko ti bo enkrat v Ameriki zadišalo po potici, ti bo ta dišala dvojno, saj boš takrat začutil, da to je del tebe, tvojih »genov«. Nekateri menijo, da je najbolje čim prej pozabiti na svojo kulturo in se vključiti v novo … ampak to nikoli ne uspe popolnoma. Veliko mladih razmišlja o odhodu v tujino – jaz vsakomur polagam na srce, naj dobro razmisli, zakaj gre v tujino in kaj bo tam drugače ali bolje, kot je v Sloveniji. Kaj je tisto, kar določa kakovost in smisel življenja? A je to visoka plača? To, da imaš eno uro ali pa manj do morja ali pa do hribov ali pa do smučanja? Kaj je to pravzaprav? Je to, da imaš lepo hišo? Napredovanje v karieri? Prijatelji? Marsikdo potem, ko enkrat je v tujini, reče: »Ja, res, v Švici res zaslužim trikrat več kot v Sloveniji, ampak ko grem na eno pivo, pa je tudi pivo trikrat dražje kot v Sloveniji. Tu sem počutim kot tujec, nikakor se ne morem vklopiti. Ko pridem v Slovenijo, pa se spet počutim tuje. In potem nisem doma ne tukaj, ne tam. …« Včasih se je tudi težko vrniti v domovino, saj tam morda ni službe ali pa so te slabše plačane. Je pa res, da so tudi stroški bistveno nižji.  V Avstraliji je npr. lepa plača, ampak če si zaželiš plavanja, pa ni tako enostavno: na večini plaž so surferji, meduze, one smrtonosne, morski psi, morski tokovi … Če hočejo Avstralci smučati, morajo na Novo Zelandijo ali pa na Japonsko. To je spet ogromen strošek. Hiš nimajo ob morju ali zraven sydneyjske opere, kakor vidiš v filmih, saj stane taka hiša nekaj milijonov dolarjev in je treba za kaj takega garati vse življenje; da pridejo v center mesta na pijačo, porabijo dve uri vožnje, pa še pijača je potem trikrat dražja kot v Sloveniji. Mlad človek naj sicer gre v tujino, da jo izkusi, ampak naj si vrat pred vrnitvijo ne zapira. Če pa že ostane v tujini, naj skuša na nek način sodelovati s Slovenijo, saj ga bo to izpolnjevalo.

Menite, da je delo v mednarodnem okolju zanimivo za mlade ljudi?

Absolutno je zanimivo; to je tisti čar, ki vse privlači, da bi odšli v tujino, kajne?  Vsi ti programi, ki omogočajo izmenjavo dijakov oz. študentov, npr. Erasmus, so zelo v redu. Poleg izkušenj pridobiš tudi nova prijateljstva. Zelo priporočam obisk tujine za nekaj mesecev, mogoče za kakšno leto, ne bi pa rad želel spodbujati k temu, da je super, da se izseliš, saj poznam takšno in drugačno stran življenja v tujini.

Pomembno si je tudi vzeti čas zase. Kaj radi počnete v svojem prostem času?

V preteklosti sem se precej ukvarjal z zborovskim petjem. Bil sem tudi organizator zelo dobrega pevskega zbora, ki je veliko gostoval po svetu. Nastopali smo v 21 državah sveta, npr. dvakrat v Severni Ameriki, enkrat v Južni Ameriki, Egiptu, Južni Afriki, Evropi … Petje je bilo moj zelo resen hobi. Pravzaprav je bilo že več kot hobi. Petje še vedno ostaja moja strast, čeprav trenutno ne pojem pri nobenem zboru. Ukvarjam pa se tudi s fotografijo. Rad fotografiram, rad imam tudi potopisna predavanja. Npr. 23. februarja sem imel v Kosovelovi knjižnici Sežana predavanje o Filipinih. Pripravil sem tudi dve fotografski razstavi, izdal dva koledarja s svojimi fotografijami. Z ženo rada tudi kam odpotujeva. Rad imam tudi šport, npr. jadranje, planinarjenje, pa smučanje, kolesarjenje, take standardne zadeve. Sem rekreativni športnik. Včasih sem tudi veliko tekel; v Clevelandu sem pretekel maraton. No, tudi zdaj še zmeraj zelo rad tečem … Ja, niti na eno vprašanje vam nisem odgovoril na kratko in jedrnato –  vi pa boste morali zdaj vse to prepisati in se boste »matrali«, kajne?

Ma, je že v redu. Še bolje, veste, bo pa ocena pri slovenščini višja zaradi tega. Verjemite.

V redu.

Rad bi se vam na zaključku najinega pogovora še zahvalil – najprej, ker ste sprejeli povabilo na intervju, potem pa še za sodelovanje. Tudi v prihodnje vam želim vse dobro.

Fotografije je za objavo prispeval intervjuvanec.

 

(Visited 386 times, 1 visits today)
Dostopnost