Intervju z Miho Pipanom

Miha Pipan je nekdanji dijak Šolskega centra Srečka Kosovela Sežana. Po uspešno zaključeni maturi se je odpravil na študij naravoslovnih ved na Univerzo Cambridge v Veliki Britaniji. Kasneje je magistriral na področju biokemije; opravil je namreč specializacijo razvoja genomskih tehnologij pri raziskovanju raka. Že v otroštvu so ga zanimale žuželke, dvoživke in plazilci. Iz tega se je kasneje razvil uspešen posel. Z ekipo somišljenikov je zagnal podjetje Better Origin, v katerem, poenostavljeno rečeno, organske odpadke s pomočjo žuželk pretvarjajo v trajnostne agrikulturne surovine.

Astrid Mavrič, 3. AG

Ob pripravi na ta intervju sem zasledila, da ste že v otroštvu kazali zanimanje za žuželke, dvoživke in plazilce. Tudi danes so del vašega vsakdana. Od kod to zanimanje?

Odkar pomnim, so me zanimale te reči. Sem astmatik in že v otroštvu sem bil alergičen na vse, kar je imelo dlako in perje, zato nisem mogel imeti običajnih hišnih ljubljenčkov, kot so mačke, psi itd. Tako sem »pristal« v kalih, kjer sem iskal pupke, žabe, martinčke, kače in razne plazilce. Nisem si pa nikoli mislil, da se bom nekega dne tudi profesionalno ukvarjal s tem. Vse se je odvijalo hitro in spontano, nekako po naključju. Prav nič ni bilo načrtovano, ljubezen in zanimanje do teh reči pa sta me vendarle pripeljala do tega, s čimer se ukvarjam sedaj.

Po končani osnovni šoli ste šolanje nadaljevali na gimnaziji v Sežani. Kakšne spomine imate na srednješolska leta?

»Ful je b’lo dobro«, so bile prve Mihove besede. »Če me vprašate sedaj, je moj odgovor seveda drugačen, kot bi bil takrat pri osemnajstih letih. Ko si v gimnaziji, so občutki čisto drugačni kot kasneje, ko že opraviš maturo in greš na fakulteto. Majhne skupnosti, kar sežanska gimnazija nedvomno je, so za dijake boljše in prijaznejše. V Angliji so običajne šole ogromne institucije z več tisoč ljudmi, velikim številom programov, kjer nihče ne pozna nikogar in vse skupaj tvori manj kvalitetno okolje za socialni razvoj mladih. Ni vse le v ocenah, predmetih, znanju, pomembno je namreč tudi, v kakšni družbi oz. skupnosti se odraščanje mladega človeka odvija. V Sežani, mogoče se z mano kdo ne bo strinjal, ni nekega kriminala. Okolje je relativno varno in mladi se lahko normalno razvijajo. Sežana je dovolj provincialno okolje, nismo pa spet neke rovte.«

Sežanska gimnazija vam je dala številna znanja, ki ste jih potrebovali na svoji nadaljnji poti. Ste morebiti imeli na katerem področju težave? Je slovenski izobraževalni sistem dober ali pa bi bilo po vašem mnenju kaj potrebno spremeniti, prilagoditi, nadgraditi?

Kar se tiče moje stroke, skratka naravoslovnih ved – biologije, kemije in fizike, bi lahko rekel, da je bila gimnazijska podlaga kvalitetna. Definitivno smo v Sloveniji na nekem nivoju in izobraževalni sistem je v marsikateri evropski državi precej slabši. Rad bi pa vseeno pripomnil, da se pri nas oddaljeno zgodovino o Rimljanih, Egipčanih in srednjem veku poučuje zelo podrobno, polpreteklo zgodovino 20. stoletja pa zelo površno in na grobo. Nekateri ljudje ne vedo niti, kdaj je bila ustanovljena samostojna Slovenija. Kurikulum je tu »stršno fljen«.

Ste že ob začetku srednje šole vedeli, da vas bo pot zanesla v naravoslovne vode? Kako to, da ste se odločili za študij v tujini? Kaj je bila druga izbira, če bi vam spodletelo pri vpisu na Cambridge?

Naravoslovje mi je od nekdaj ležalo. Skoraj zagotovo bi tako ali drugače pristal v teh vodah. 

Je pa bil odločilen trenutek, ko sem se na razpotju moral odločati, kam in kako. Hvaležen sem profesorici Ireni Dolgan, da me je odvrnila od zaplankanega stereotipnega razmišljanja, ki bi me kot pridnega naravoslovca popeljalo na medicino, kot družboslovca pa na pravo. In profesorica mi je rekla: »Miha, zate medicina ni, tebe zanimajo kake bolj bazične stvari.« To je bil eden najboljših nasvetov, ki mi jih je kdorkoli kdaj dal. Sedaj vem, da če bi šel na medicino, ne bi bilo »cool«. Če ne bi uspel priti na Cambridge, bi najverjetneje v Ljubljani študiral biokemijo ali biologijo. No, pot me je vendarle popeljala v tujino. Na sloviti Cambridge sem se odpravil brez velikih pričakovanj. »Če mi uspe, v redu, če pa ne, pa nič zato«, sem se tolažil, »bom vsaj vedel, da sem poskusil in si kdaj kasneje v življenju ne bom očital zapravljene priložnosti.«

Kako se študij v tujini (v vašem primeru v Veliki Britaniji) razlikuje od študija v Sloveniji? Kolikšni so stroški šolanja v primerjavi s Slovenijo?

Na splošno so razlike med izobraževalnima sistemoma kar velike. Najboljša ocena v Angliji je že pri doseženih 70 % točk, v Ljubljani je to šele pri 90 %. Dandanes živimo v svetu, ko ima 70 % večji smisel, saj nihče ne ve vsega. V Angliji je tudi več fleksibilnosti. V mojem primeru je bil študijski program na začetku dokaj široko zastavljen, potem pa se je zožil in specializiral. Prvo leto smo imeli vse – od kemije, biologije, evolucije­–, v drugem letniku smo se že osredotočili na celice in molekularno biologijo, v tretjem letniku pa na biokemijo. Vsekakor je slovenski šolski sistem dober in kvaliteten, a vseeno drugačen.

Stroški šolanja so za študente precej višji kot doma. Brez štipendije bi bil to za večino velik finančni zalogaj. Znani univerzi, kot sta Oxford in Cambridge, imata vse izvrstno organizirano. Za vse je dobro poskrbljeno. Te univerze so tudi precej bogate in imajo veliko sredstev za študente, ki si šolanja ne morejo privoščiti. Sam sem imel štipendijo univerze, Newtonovo štipendijo ter Zoisovo štipendijo, kar je skupaj naneslo toliko sredstev, da sem potreboval celo manj lastnih sredstev, kot bi jih potreboval za študij v Sloveniji. Živel sem sicer običajno študentsko življenje, brez prestiža, a vseeno družabno in zabavno. Sama šolnina znaša približno 9.000 funtov, vendar se jo plačuje po kreditnem sistemu za nazaj. Ko diplomiraš in dobiš službo, začneš odplačevati šolnino kot nek dodaten davek.

Kot vem, sedaj živite in delate v Veliki Britaniji. Kako se življenje tam razlikuje od življenja v Sloveniji?

Definitivno se razlikuje. Poleg podnebja, kulture in tradicije je precejšnja razlika v tem, kako se ljudje integrirajo, kakšen je občutek in kvaliteta življenja ter seveda poslovni svet. Podjetniška sfera je zelo razvita, ogromno je možnosti, priložnosti ter denarja za inovacije. Sistem je zelo fleksibilen, precej bolj kot pri nas. Če študiraš biologijo, ni nujno, da boš delal v podjetju, ki se ukvarja z biologijo. Pri nas v Sloveniji pa potrebuješ natančno določeno stopnjo izobrazbe ter razne kompetence, da lahko nekje sploh delaš. To se mi zdi čisto zgrešeno. Z vidika družbenih odnosov so Angleži, v primerjavi z nami, nekoliko bolj »globalizirani«, odprtih glav in precej strpnejši. Družba je multikulturna, z naborom predstavnikov različnih nagnjenj in stanj. V Sloveniji pa vsi poznamo vse in vsi vemo vse o vsakomur. Po eni strani je to ena lepših stvari, saj imaš kot posameznik tesno povezavo z okoljem, z družbo, kar ti lahko omogoči precej višjo kvaliteto življenja. V Londonu pa delaš ves dan in imaš na voljo samo tisti vikend ter svoj ozek krog prijateljev in sodelavcev, ne poznaš pa na primer niti bližnjega soseda. Kakorkoli, zaenkrat ostajam v Angliji, za prihodnost pa ne bi ničesar napovedoval; sem odprt za vse, kar mi življenje prinese.

Magistrirali ste iz biokemije s specializacijo v razvoju genomskih tehnologij pri zdravljenju raka. Kako to, da se niste usmerili v to področje?

Nameraval sem iti v te vode. Delal sem v fantastičnem laboratoriju, kjer smo se s sodelavci zelo dobro razumeli. Tam sem imel namen tudi doktorirati, potem pa je vmes prišla ta »črviva avantura«. Vse se je začelo po naključju, ko sem se prijavil na t.i. bussnies competition, torej podjetniško oz. poslovno tekmovanje, ki ga je organiziralo društvo študentov. Iz tega se je rodilo ter postopno zgradilo podjetje Entomics in kasneje podjetje Better Origin. Bili smo seveda še študentje in to področje me je zelo pritegnilo, predvsem zato, ker je bilo novo, praktično še neobstoječe. Če bi ostal pri specializaciji zdravljenja raka, pa bi verjetno vse svoje življenje delal na enem samem zelo ozkem področju. Nekaj časa sem mislil, da bom vzporedno z vodenjem podjetja delal še doktorat. Potem pa mi je mentor v laboratoriju rekel: »Never half-ass two things, whole-ass one thing« (Pri nas bi rekli: »Ne moreš jahati dveh konjev hkrati ali sedeti na dveh stolih«, op. p.). In imel je prav, še za ukvarjanje z enim področjem ni dovolj časa.

Dajva se sedaj dotakniti vašega podjetja Entomics. Kako se je vse skupaj pravzaprav začelo? Kako poteka zdaj? Nam lahko na kratko razložite, kaj sploh počnete v tem podjetju?

Ukvarjamo se s presnavljanjem/predelavo odpadle hrane v krmo za živali, in sicer s pomočjo žuželk. Tako pridobljene nutriente oz. hranila se bo v prihodnosti lahko uporabilo tudi kot hrano za ljudi. Gre za trajnostni poslovni model, cirkularno ekonomijo; s tem, ko v bistvu hranimo živali z odpadno hrano, nižamo emisije in hkrati pomagamo ustvarjati »low emmision« nizkoogljične emisijske produkte za naše kliente. Ta branža se imenuje »insect bioconverison.«

Glede na to, da moramo ljudje dandanes celo plačevati odvoz bio odpadkov, na drugi strani pa boste vi znali te odpadke predelati in ponovno prodati, se zdi, da utegne postati vaš posel izjemno dobičkonosen. Vaše mnenje?

Malo bolj kompleksno je to. Vsekakor je na svetu ogromno zavržene hrane. Seveda pa tudi naša storitev stane. Zasluži se lahko na več načinov, in sicer tako, da se proda naš produkt ter tako, da se prevzema odpadke in niža emisije. Naša tehnologija je trenutno dobičkonosna. Proces poteka takole: imamo postavljene majhne farme žuželk, ki jih hranimo z zavrženo hrano. Žuželke rastejo, se razvijajo in razmnožujejo. Njihove ličinke prodajamo kmetom kot hrano za kokoši. Na ta način je naše poslovanje že sedaj profitabilno. Zaradi zakonskih omejitev domačih organskih odpadkov sicer še ne moremo predelovati na opisani način, bo pa v prihodnosti teh možnosti nedvomno vse več. Dejstvo je namreč, da prevzem odpadkov stane, tudi emisije metana in ogljikovega dioksida stanejo, zato bo tovrstna dejavnost v bodočnosti še dražja oz. dobičkonosna za tistega, ki se bo z njo ukvarjal.

Za konec imam še eno vprašanje. Kaj bi svetovali dijakom, ki si želijo svoje znanje nadgrajevati in nadaljevati šolanje v tujini?

Šolanja v tujini ni dobro jemati kot neke super privlačne turistične avanture. Preučiti je potrebno prednosti in slabosti, kaj s takim študijem dosežemo, kaj premik v nek drugačen izobraževalni sistem prinese. Sam sem se sicer v to spustil kot »last minute passenger« in mi je uspelo. Vsekakor je bila to fantastična izkušnja. Življenje v dveh različnih kulturah prinese širši pogled na to, kaj je dobro doma, kaj pa v tujini. Oblikuje te v »wellrounded person«,  izoblikovano osebnost. Vsekakor pa – učite se, da boste imeli dobre ocene. In če se pojavi priložnost, jo pograbite – ali kot rečejo Angleži: »Just go and do it.« Najslabše je vse življenje objokovati zamujeno priložnost in se spraševati, kaj bi bilo, če bi se odločil drugače.

Share on FacebookPin on PinterestTweet about this on TwitterPrint this page
(Visited 709 times, 1 visits today)