Skoči na glavno vsebino

Intervju z Marinko Fabjančič

Koliko voznic avtobusa ste že srečali oz. videli v svojem življenju? To je bilo točno to, kar me je pritegnilo, da sem si med vsemi predlaganimi kandidati za intervju izbrala Marinko Fabjančič. Zanimalo me je, kako se ženska znajde v stereotipno moškem poklicu. Marinka Fabjančič je sicer nekdanja dijakinja Šolskega centra Srečka Kosovela Sežana. Pot jo je po srednji šoli vodila v geografsko smer, po izobrazbi je namreč diplomirana geografinja. Kako pa je postala voznica avtobusa?

Kaja Rotar, 2.AG

Začniva v vašem otroštvu. Ste bili bolj punčkasti ali fantovski tip deklice? Je to kakor koli povezano z vašim sedanjim poklicem?

Odvisno je bilo od družbe. V moji vasi je bila večinoma fantovska družba. Veliko smo se preigrali, sploh z avtomobilčki, kar je verjetno vplivalo na povezanost z avtobusom. Igrala pa sem se tudi z barbikami.

Za osnovnošolce je najtežje izbrati srednjo šolo in s tem v veliki meri poklic, ki ga bodo opravljali dlje časa. Na podlagi česa ste si vi izbrali šolanje v Sežani? Ali je bila odločitev za vas zahtevna? Katero smer šolanja ste si izbrali in v katerem obdobju ste se izobraževali?

V Sežani sem obiskovala gimnazijo. Po opravljeni osnovni šoli nisem imela neke določene smeri, ki bi mi ustrezala, zato sem se odločila za gimnazijo, ki mi je dala štiri leta za bolj podroben razmislek. (smeh) Moja odločitev takrat ni bila zahtevna, saj je bila edina, ki mi je preostala. Izobraževala pa sem se med letoma 2000 in 2004.

Prosim vas, da se vrnete v čas svojega šolanja in mi zaupate svoj najlepši, najzanimivejši dogodek, ki se vam je pripetil v teh štirih letih.

Ojoj! Sama sem spadala med tiste bolj pridne dijake, ki nismo povzročali nobenih težav. Najbolj so se mi v spomin vtisnili končni izleti. Še posebej izlet v Belo krajino, ki smo se ga udeležili vsi geografi iz šole.

Ste po končani srednji šoli nadaljevali svoje izobraževanje na fakulteti? 

Ja, vpisala sem se na študij geografije v Kopru, program geografija kontaktnih prostorov, in ga tudi uspešno zaključila.  Sem diplomirana geografinja. (smeh) Po končanem študiju sem pomagala svojim domačim v družinskem podjetju, ki se ukvarja s prevozi. Sprva smo izvajali le prevoze s kombiji, potreba pa je nanesla tudi na prevoze z minibusi. Po določenem času sem se v podjetju tudi zaposlila in tako je naneslo, da sem naredila še izpit za avtobus.

Vem, da ste danes zaposleni kot poklicna voznica avtobusa. Kako to, da ste se odločili za ta poklic? Kaj vas je v to prepričalo? Vas je kdo motiviral za ta poklic ali je bil to vaš sanjski poklic že iz otroštva?

Predvsem je na moj izbor vplivalo dejstvo, da imamo družinsko podjetje, ki nudi prevoze. Če bi me karierna pot zapeljala kamor koli drugam, se ne bi nikoli odločila za ta poklic. Ampak pri nas doma je bila velika potreba po voznikih, ki je aktualna še danes. Moj največji motivator je bil moj brat Sandi, ki je tudi moj šef. Najprej je »potipal« mojo pripravljenost do poklica in me postopoma prepričal, da bi se preizkusila tudi v prevozih. Tudi Sandi je voznik avtobusa, obenem pa je tudi vodja našega podjetja.

Opažam, da so vozniki avtobusa predvsem moški. Kako so vas sprejeli na delovnem mestu? Ste se počutili enakovredni sodelavcem?

Še dandanes se kakšen moški začudi, ko me vidi za volanom avtobusa, sicer pa sem bila nad odzivom pozitivno presenečena. Najbolj »padem v oči«, ko se nas zbere več voznikov na enem mestu. A sem se po tolikih letih že privadila na vse mogoče. Glede vožnje sem se počutila enakovredna svojim sodelavcem, če pa bi bilo potrebno zamenjati gumo, pa bi se marsikdo znašel v neprijetnem položaju, tudi kateri od moških. (smeh)

Ali v poklicu enako napredujete kot moški kolegi? Imate pri tem težave?

Nimamo določenih napredovanj. Izobraževanja imamo vsi enaka, med sabo se ne razlikujemo. Odvisno je samo od oddaljenosti izleta oz. prevoza.

Kako so se vaši domači in prijatelji odzvali na vašo izbiro poklica?

Domači so mi od vedno stali ob strani, nad mojim končnim izborom niso bili presenečeni. Tudi vožnja me je od nekdaj veselila. Glede moje okolice, prijateljev – na začetku se jim je zdelo vse skupaj malo čudno. Ampak so se po trinajstih letih, kolikor časa se že ukvarjam s prevozi, že vsi privadili, tako znanci kot tisti, ki jih spoznam na novo. 

Katero vrsto avtobusnega prevoza opravljate?

Opravljamo vse vrste prevozov. Povezani smo z osnovno šolo v domačem kraju in zanje opravljamo šolske prevoze. Opravljamo tudi vse občasne prevoze, odvisno od povpraševanja. Izvajamo pa tudi vožnje na različne izlete, dogodke in zabave. Moji najljubši so enodnevni izleti; sploh sedaj, ko imam družino, se zvečer rada vrnem domov in preživim čas s svojimi najbližjimi. Vse je odvisno od povpraševanja in če ga je veliko, se izvaja tudi večdnevne izlete – tako v Sloveniji kot v tujini.

Vsak udeleženec mora poskrbeti za varnost v cestnem prometu. Ali ste bili z avtobusom že udeleženi v prometni nesreči? Je težko ohranjati »mirno kri« glede na to, da so vozniki v prometu tudi objestni?

Same prometne nesreče še nisem imela. Hvala bogu, moram »potrkati«. (smeh) Sem pa že povzročila kakšno manjšo škodo, kar se v mojem poklicu vozniku zagotovo pripeti vsaj enkrat. Promet je »živa stvar« in se lahko na vsakem metru pripeti zaplet; glede na to, da so vozila, ki jih vozim, velika, so tudi posledice večje. Pri vožnji moraš biti res previden. Odgovorni smo tudi za življenja svojih potnikov, od otrok do odraslih, in je res potrebno imeti še kakšno »dodatno oko odprto«. Prav tako pa sem obenem odgovorna tudi za življenja drugih udeležencev v prometu, zato moram ohranjati mirno kri.  

Kakšen je vaš spomin na prvo vožnjo? Se vam zdi vožnja avtobusa bistveno zahtevnejša kakor vožnja avtomobila?

Prva vožnja (na izpitu) je bila kar zahtevna, sama si nisem tega nikoli tako predstavljala. Avtobus, ki je bil parkiran v Izoli, sem morala pripeljati do krožišča v Strunjanu. Bilo je zelo vroče, kar »teklo« mi je po hrbtu, saj sem vožnjo opravljala v poletnem času. Najbolj zahtevna pa je bila vožnja moje prve skupine. Povratna informacija potnikov me je presenetila, saj so mislili, da vozim avtobus že nekaj časa, sicer pa si jim nisem upala omeniti, da so bili moja prva skupina. (smeh) Zame je bila to zelo lepa in pozitivna pohvala. Pri prevažanju otrok pa me najbolj skrbi, ker ne vidiš njihovih glav, ker so vsi tako majhni. 

Pa tudi sicer se pri prevozu otrok počutim še bolj odgovorna za njihovo varnost. Lepša oz. prijetnejša se mi zdi vožnja z avtobusom, saj je bolj umirjena in tudi sediš tudi na višjem mestu. Po drugi strani pa si z avtom lahko več privoščiš, prav tako lahko z avtom prideš povsod.

Na dan zamenjate veliko potnikov. Ali se vam je v tem času že pripetila kakšna prigoda, ki se vam je vtisnila v spomin?

Poklic, ki ga opravljam, velja pretežno za moški poklic. Zgodilo se je že, da so me potniki, ker sem ženska, podcenjevali ali dvomili, ali bom sploh uspešno odpeljala vožnjo. Prve kilometre so bili precej tihi, nato pa so se sprostili, ko so spoznali, da lahko tudi ženska dobro vozi avtobus. Z mojo vožnjo so bili zadovoljni. Če udeleženci v prometu opazijo žensko za volanom, se večkrat zgodi, da prepustijo prednost, ki je po navadi ne. Tudi potniki se nad tem začudijo. Vsak izlet je na svoj način pozitiven in prijeten.

Kakšni se vam na splošno zdijo potniki?

Ljudje smo različni. Naletela sem že na zahtevnejše potnike, npr. pri daljših izletih. Najpomembnejše je, da se znaš prilagoditi, saj avtobus prevaža veliko potnikov. Srečujem se tudi z različnimi težavami – nekaterim je pretoplo spredaj, zadnji se pritožujejo, da jim je hladno. Trudiš se, da bi vsem ugodil, ampak petdesetim ljudem naenkrat je težko ugoditi. Včasih se zgodi, da se pritožujejo glede vožnje, saj se ne zavedajo, da avtobus ne more povsod, kot to zmore avtomobil.

Ali mislite, da Slovenci dovolj uporabljamo javni prevoz ali raje uporabljamo lastna prevozna sredstva?

V Sloveniji preveč prometa poteka po cesti, najbolj se to opazi na poti proti Ljubljani. Avtomobil pa ponuja dostop kadar koli in kjer koli, zato se v sedanjem času, ko smo vezani na ure, raje odločamo za pot z lastnimi vozili.

Le majhen odstotek voznikov vozi avtobus. Ste mogoče poskusili še kakšno drugo vrsto vozila (npr. čoln, tovornjak, motor, traktor …)?

Zanimivo je, da nimam izpita za tovornjak, ki bi ga kot voznica avtobusa potrebovala oz. morala imeti. Mi ga je uspelo preskočiti, ker sem najprej naredila kategorijo D1 (16+1) in glede na leta izkušenj lahko narediš direktno D brez C-ja (brez tovornjaka). Imam izpit za čoln in tudi za traktor (smeh), saj živim na vasi in vse to prav pride.

Glede na to, da v avtobusu veliko presedite na istem mestu, se morda v prostem času ukvarjate s kakšnim športom ali drugo aktivnostjo, da malo razmigate telo?

Lahko bi se bolj ukvarjala s športom. Rada hodim, zadnja leta pa svoj prosti čas preživljam s svojima sinovoma, ki sta stara pet in dve leti. Kot družina pa zelo radi hodimo v hribe. Če pa slučajno najdem čas, obiščem tudi kakšen trening aerobike.

Kakšen bi bil vaš nasvet dijakom pri izbiri poklica?

Predlagam, naj sledijo svojim sanjam, čeprav se tudi sanje velikokrat ne uresničijo. Naj najdejo službo, v kateri bodo delali z veseljem.

Hvala za sodelovanje v intervjuju. Naj v zaključku pogovora povem, da je naša šola zadovoljna, da sodeluje z vami, vsi so vas zelo pohvalili. Veselimo se novih poti z vami.

Vse fotografije so iz osebnega arhiva intervjuvanke.

(Visited 636 times, 1 visits today)
Dostopnost