V petek, 3. septembra 2021 smo imeli dijaki 2. letnika, ki obiskujemo ITS družboslovje, zgodovinsko geografsko ekskurzijo. Glavna tema so bile meje, zato smo se odpravili na Goriško, ki so jo v zgodovini meje zelo zaznamovale. Najbolj strogo nadzorovana je bila meja, ki se je oblikovala 15. septembra 1947. Večina Primorske je bila takrat priključena Jugoslaviji, Gorica, Beneška Slovenija in Kanalska dolina pa so ostale pod Italijo. Meja je razdelila do takrat enotno ozemlje Goriške na dva dela. Za prebivalce je bila kruta realnost, saj je bila marsikje nerazumljivo in neživljenjsko določena. Razdelila je polja, vasi, domačije in celo pokopališče.
Pot nas je vodila najprej v Vrtojbo, kjer smo si ogledali vojaški stražarski stolp. Od tu so jugoslovanski vojaki nadzirali mejo vse do leta 1991. Poiskali smo tudi mejne kamne v bližini. Ekskurzijo smo nadaljevali v Miren na pokopališče, kjer je meja presekala celo grobove. Dve tretjini pokopališča sta bili v Jugoslaviji, ena tretjina pa v Italiji. Po črti, kjer je bila med leti 1947 in 1974 speljana bodeča žica, ki je predstavljala državno mejo, je danes spominska oznaka. Nato smo se odpeljali na Mirenski grad, kjer smo si v cerkvi ogledali križev pot slikarja Toneta Kralja in občudovali lep razgled. Naslednji postanek smo imeli na bivšem maloobmejnem »bloku« na Pristavi, v katerem je urejen muzej tihotapstva. Spominja nas na čase, ko so ljudje švercali blago čez mejo. V Novi Gorici smo se okrepčali z malico in sladoledom. Izvedeli smo, da je Nova Gorica mlado mesto, saj je bila zgrajena ko smo izgubili Gorico. Zgradile so jo po večini mladinske delovne brigade s prostovoljnim delom. Po počitku smo se odpeljali do trga Evrope. Bili smo zelo navdušeni, saj smo lahko stali z eno nogo v Italiji in z drugo v Sloveniji. Zadnji pogled na Slovenijo je bil na novogoriško železniško postajo, ki je bila zgrajena v času Avstro-Ogrske in je bila edina stavba iz Gorice, ki je ostala na jugoslovanski strani. Izlet smo nadaljevali po stari Gorici. Skozi judovski geto smo prišli do trga Travnik (Piazza della Vittoria), kjer smo naredili manjši postanek. Za konec pa sta nas profesorici Gabrijela Rebec Škrinjar in Mateja Grmek, ki sta nas spremljali, vzpodbudili, da smo se odpravili še na čudovit in povsem nezahteven vzpon na goriški grad, dom Goriških grofov. Ekskurzijo smo zaključili s spustom v Rožno dolino, kjer nas je čakal avtobus. Izlet nam bo zagotovo ostal v prijetnem spominu, saj smo se veliko novega naučili in bili ves čas dobre volje.
Po zapisih Mie Todorović in Eve Štefančič, 2.bg
