Skoči na glavno vsebino

Nika Filipčič – diamantna maturantka 2021

Nika Filipčič s svojo generacijo – matura 2021

»A na naši šoli brusijo diamante?«

Intervju z Niko Filipčič

Ste vedeli, da na Šolskem centru Srečka Kosovela Sežana brusijo tudi diamante? To pa niso kakršni koli diamanti, to so naši diamantni maturantje. Dijaki, ki so jih profesorji tako dobro zbrusili, da so šolo zapustili v vsem svojem sijaju. Ena od njih je tudi Nika Filipčič, ki si je ta laskavi naziv pridobila v šolskem letu 2020/2021. Nika sicer zase pravi, da je vsakdanje dekle iz Sežane. Sama bi se opisala kot precej zmedeno in zgovorno dekle. Je zelo vsestranska, saj je v srednješolskih letih trenirala rokomet, se učila kitajščine in se ukvarjala z glasbo. Zdaj študira medicino.

Nika Grmek, 2. AG

Večini ljudi ostanejo srednješolska leta v posebnem spominu. Kako se jih ti spominjaš? Kakšen vtis je tebi pustila naša šola?

Srednješolska leta so bila zame zelo nestabilno obdobje. Imam veliko lepih spominov, pa tudi nekaj slabših. V drugem letniku sem del leta preživela v bolnišnici, v tretjem pa nas je doletela korona. V spominu mi je najbolj ostalo to, kako sva se v tem obdobju spreminjala jaz in moj pogled na stvari. Imela sem obdobja, ko sem veliko razmišljala o globljih temah in tudi o stvareh, ki so se takrat zdele vsem zelo pomembne. Ne morem reči, da se teh let spominjam na nek specifičen način, saj se je zgodilo res veliko. V sami šoli pa mi je bilo lepo. Takrat sem iskala stvari, ki bi me zamotile tako v šoli kot izven nje. Šola mi je predstavljala kraj, za katerega sem vedela, da če se potrudim, mi bo uspelo. Poleg tega so se mi profesorji zdeli super. Na nek način so me zaznamovali. In sicer v smislu, da sem se nekako navezala na njihovo prisotnost. Bili pa so tudi dnevi, ko so mi šli na živce oni, njihova učilnica, vse. A z nekaterimi sem navezala poseben odnos. Spomnim se predvsem odnosa s profesorjem Borjančičem. Vedno mi je prisluhnil glede stvari, ki mi niso šle dobro. Na primer, ko sem bila v bolnišnici in sem imela tekmovanje iz fizike, sva bila veliko v stiku. Profesorji so vedno imeli odgovor na vprašanja, ki sem jih postavila, in na splošno so mi ostali v lepem spominu.

Osebno mi je težko najti motivacijo za učenje in šolsko delo. Od kod si jo ti črpala?

Če sem iskrena, šola od mene ni zahtevala grozno veliko dela. Vse do četrtega letnika, ko sem ugotovila, da je malo več snovi, kot sem bila vajena in sem se morala malo bolj potruditi. Vedno sem razmišljala: če nekaj lahko storim, zakaj ne bi? Tako sem se učila in sčasoma mi je snov postala zanimiva. Nanjo nisem več gledala kot na nekaj, kar se moram naučiti, ampak kot na neko pravljico. Na primer, zgodovina so bile pravljice, pri biologiji sem si poskušala vse pretvoriti v slikice. Motivacije mi ni bilo težko najti, saj se mi je zdelo, da je to nekaj, kar moram narediti.

Katere predmete si izbrala na maturi? Zakaj? Ali bi zdaj izbrala enako?

Izbrala sem biologijo in fiziko. Vedno me je zanimalo, do katere mere mi gre v šoli dobro zaradi učinkovitega kratkoročnega spomina in koliko lahko dosežem pri predmetih, kjer je bolj pomembno logično razmišljanje (matematika, fizika). Taki predmeti so se mi zdeli precej lahki, zato sem si izbrala fiziko, saj sem hotela en predmet, za katerega sem vedela, da mi ne bo delal težav. Za biologijo sem se odločila, ker sem se hotela preizkusiti. Vedela sem, da je obseg snovi velik in zanimalo me je, kako sem se je sposobna naučiti. Mi je bila pa ta snov, predvsem v četrtem letniku, všeč. Sedaj na fakulteti opažam, da mi predmeti vezani na biologijo ne povzročajo težav. Verjetno prav zato, ker sem si ustvarila neko dobro podlago. Mi pa tega hkrati malo primanjkuje na področju kemije. Tako da če bi zdaj izbirala, ne vem, ali bi se odločila za kemijo ali za biologijo.

Katero fakulteto si izbrala po zaključeni gimnaziji in zakaj?

Odločila sem se za študij medicine. Glede izbire sem bila zelo zmedena. Ugotovila sem, da sploh ne vem, katere fakultete vse obstajajo. Ko sem se bolj poglobila v predmetnike naravoslovnih študijev, me je najbolj pritegnil ravno ta na medicini. Tako sem si rekla, da na prvo mesto vpišem medicino. Nisem bila pa popolnoma prepričana in sem pustila, da matura odloči. Če bi videla, da mi to ne gre, bi se verjetno odločila za fiziko, laboratorijsko biomedicino ali mogoče biokemijo. Tako sem se v svojih dilemah odpravila tudi do profesorja Borjančiča, ta pa mi je rekel: »Vesolje bo naredilo, da bo prav.«

Dober rezultat na maturi in dobre ocene pogoj so pomembni za vpis na željeno fakulteto. Ali ti je dosežen rezultat pomagal pri vpisu?

Odvisno od fakultete; če je na fakulteti omejitev, ti seveda dobra ocene in rezultat na maturi pomagata. Tudi meni sta, saj sicer ne bi prišla »noter«. Je pa fakulteta veliko težja, kot sem si predstavljala; če v srednji šoli ne delaš dovolj in ti je že tam težko, ti bo verjetno potem oz. na fakulteti še bolj.

Smo v letih, ko so nam zabava in prijatelji zelo pomembni. Kakšno je bilo tvoje družabno življenje v času srednje šole?

Imela sem obdobja, ko sem se rada družila z ljudmi, pa tudi taka, ko se nisem hotela in se tudi nisem. Zaradi učenja violine v Kopru sem imela tudi tam več družbe kot tu. A sem si sčasoma tudi v šoli ustvarila prijateljstva. Predvsem s sošolko, ki je postala moja najboljša prijateljica in s katero sva sedaj tudi »cimri«. A bilo je lepo, predvsem pa je bilo družabnega življenja več kot sedaj.

Kaj ti je predstavljalo prioriteto v tem obdobju?

Nekaj časa je bila to violina, potem sem dobila psa in mi je on predstavljal prioriteto. Šola je verjetno odgovor, ki bi ga hoteli slišati, ampak jaz sem jo videla bolj kot »hočeš, nočeš, moraš.« Na koncu pa sem se hotela le še malo zabavati. Je pa vedno v mojem življenju veliko vlogo imela glasba.

Zasledila sem, da si se med šolanjem ukvarjala še s številnimi dejavnostmi. Katerimi?

Igrala sem violino, violo in violončelo. Prvi dve leti srednje šole sem igrala rokomet. Nekaj časa sem se učila kitajščine in francoščine.

Si zabeležila tudi kakšne uspehe na izvenšolskem področju? Katere?

Dosegla sem stvari, na katere sem sama ponosna. Na primer, ko igraš inštrument, je potrebno veliko vaje, česar pa nisem marala, dokler se nisem prepričala, da mi je postalo všeč. Ko tolikokrat vadiš isto skladbo in ti jo na koncu uspe prenesti na nek nivo, ki si si ga zadal na začetku, takrat si ponosen in to mi je uspelo. Drugače pa sem izvenšolske stvari počela zato, da sem se izmaknila pritiskom in stresu. Zato se tekmovanj nisem udeleževala.

Stanje epidemije je marsikoga spravilo ob živce, drugim pa pomagalo, da so bolje spoznali sebe. Kako je nate vplivala epidemija?

V tretjem letniku, ko se je začelo, je bilo zelo čudno. Ves čas sem bila sama, počutila sem se nemočno. Čez nekaj časa smo začeli pravila malo kršiti in bilo je bolje. Tako je postala epidemija nekaj pozitivnega. Bilo je malo manj šole, imeli smo več prostega časa, malo dlje sem lahko spala zjutraj, več sem se lahko videvala z ljudmi. V četrtem letniku, ko je prišla na vrsto matura, sem ugotovila, da kljub trudu profesorjev delo na daljavo ni tako učinkovito kot v šoli, kar je vodilo v stres. Od vsega pa mi je najbolj na živce šla policijska ura. To se mi je zdel najbolj neustrezen ukrep.

Imaš mogoče še kakšno vzpodbudno misel ali nasvet za tiste, ki smo sedaj v srednji šoli?

Zdi se mi pomembno, da se imate v srednji šoli lepo, četudi se vam sedaj zdi zelo grozno, a na koncu, ko se ozreš nazaj, ugotoviš, da so bili tudi lepi trenutki. Teh trenutkov morda niti ne opazimo, a nam je lahko na koncu žal, da nismo poskrbeli, da bi jih bilo več.

(Visited 963 times, 1 visits today)
Dostopnost